Adijo, stara, utrujena in ljuba moja ali Vse mora ven!

Dost sem se mela. Sebe in nje.

Čeprav jo obožujem. Mojo Jazziko, kot ljubkovalno kličem svoje domovanje.

Sem pa vanjo v vseh teh letih nagnetla vse mogoče. Runde in runde prijateljev, par fantov, par izročenih extra ključev, par vrnjenih, kar nekaj “ful imam na glas base” večerov, samo eno tako sreče polno in glasno ljubezen, da si je soseda dala podebelit stensko izolacijo (opa, pa ne od sexa, vsak dan je bil glasno dober), vse izpite za faks, eno diplomo za faks, tri veliko-firmaste službe (kje ste Planet, Delo in RTV), nevemkolko čevljev in stilov, tri različne postelje, eno družinsko stanovanjsko otvoritev, eno skupno praznovanje in odpiranje penine s Tatijem in Mami, eno veliko roza pentljo in napis Welcome na vhodnih vratih in eno major “neurne vode” zamakanje ob podstrešnih oknih.

Houli Guacamouli.

Nagentla sem tudi vse mogoče pohištvo, ki sta mi ga podarili in poreciklirali mami in teta, pohištvo, ki sem ga privlekla s kakšnih second handov ali ulic, pohištvo, ki sem ga našla v različicah pohištevnih ponudnikov hitre mode. En rdeč predalnik, ena črtasto mavrična dnevno sobna preproga, en rdeč kavč, ena oranžno bela pisalna miza, tri različno strukturirane in neskladne bele omarice v kopalnici.

Houli Guacamouli dva.

Počutim se, kot da sem v fazi trgovine z oblačili, ki stoji nasproti maminega stanovanja. Tudi ona je tu vsaj že 15 let – pa čisto vsako prodajno sezono piše po vseh izbložbenih oknih, da mora “VSE VEN!”. 🙂  / kot da je zadnjič

Ko rečeš, da se tudi v posteljnino, predale in predvsem stene zapišejo energije in spomini, ljudje znajo fino zavijat z očmi in se pokrižat v stilu “bohpomagi, čist je šla v cvet”. Ravno zadnjič sem brala zapis prijateljice, ki prav tako strga in struga svoje domovanje, spodaj pa naletela na komentar, da kaj – a v freske se pa energije nekoč niso zapisovale, ha?

Bah, ko eterični zdravi joga ljudje napadejo druge isto senzualno eterične. To je pa tudi next level.

Kaj čmo. Živi in pusti živeti.

Ne vem, in ne verjamem, da mi bo prevetritev in menjava vrat, sten, ploščic in pip, na bolje celovito preoblikovala tudi življenje.

Verjamem pa, da je treba. Prostor ščistit, prepihat, postavit sveže in drugačne, bolj premišljene in čvrste temelje, da bi uspešneje bivali sami s seboj. Verjamem, da so fine čiste površine, da je dotrajano treba negovat in osvežit, verjamem, da je za čisto glavo, fokus in srečno vračanje domov, treba imet lep in prijazen dom.

In verjamem, da se človek z leti kar fino spreminja. No, ne verjamem, vem. #fact

Ula, ki se je na Jazziko preselila pri 21ih, je precej drugačna od Ule danes. Frfotava študentka je postala (en pikič zrelejša, utečena in utrujena) gospodična, ženska, ki si želi enkrat želi postati tudi mami in nenazadnje, neizogibno gospa. <3

Zato bo wanna be gospa Ula najprej pospravila prostor, ki ga je nabolj napadel tako imenovani zob časa, kot rečemo, ko nam zmanjka domišljije. Prostor, ki skrbi zato, da splaknjeno vsak večer lezem v posteljo in ki mi vsako jutro najprej nudi zavetje pred zunanjimi turbulencami. Tam sem (skoraj čisto vedno) najraje sama. #svigoliijatovolim

Da v ogledalu lahko negujem, opazujem, analiziram in ustvarjam svojo podobo, mazilim kožo na obrazu, nanašam oljčka, maskare, lake za nohte, štejem smejalne gube, bentim nad sivimi nitmi, ki se mi vpletajo med lase, bentim nad poraščenimi in vraščenimi, nitkam, ščetkam, pojem, skačem, jokam, smrkam, ljubim in sem.

Odločila sem se, da poseg v srce moje Jazzike in poseg v najbolj intimni prostor mojega stanovanja zaupam fantom in ekipi iz Merkurja. Ker so se odzavli v trenutku, ker so me prebrali že na daleč, ker imajo na zalogi vse tisto, kar si želim že danes imeti in jutri uporabljati, ker se znajo hecat in ker tako preprosto izpeljejo vse – od pogovorov, do srečanj, 3D izzrisov, harmonizacije duha in estetike, pa praznjena omaric, zaščite sten in drugih stanovanjskih ovinkov in prvih zvokov štemarce in macole. 😉

Za vse to bi težko bila sama. Čeprav, YES, we can!

Težko bi sama skoordinirala vse svoje želje, ker (kot vidiš) me hitro odnese v vse odtenke mavrice (ja, v ozadju ko to pišem mami gleda Slovensko popevko – in se mi pozna na izrazoslovju, pa ni prou dobr’ / bleda luna namreč na primer išče žarke tvojega nasmeha in ljudje na povodcih sprehajajo čas, kaj čmo). #skomigzrameni

Skratka, težko bi izmerila, izrisala, izbrala in preklicala na vse konce. Težko bi našla prave mojstre in obrtnike, sestavila časovnico, pogledala, kje laufa plin, kje je glavni ventil za vodo in kam se da prešraufat cevi in kako obrnit “končno bom imela čisto svojo” walk-in tuš kabino.

Zato imajo zdaj edini par dodatnih, rezervnih ključev samo ti fantje. Fantje iz Merkurja. Ki so mi narisali tako gosposko, čisto, kul, fresh, odraslo, sodobno in instagramable kopalnico, da komaj čakam svoj prvi tuš, svojo prvo pralnostrojno centifugo, poljub v zrcalo in pomežik v nov dan.

Vam pa hvala, moja osnovna začetna, štartna ekipa – Tone, Vid, Katja, Jani, brez vas, se tole še dolgo ne bi zgodilo.

Komaj čakam, da med sveže postrganimi stenami, naa sveže postrgam tudi sebe.

#prviteden #zadomvredenobčudovanja #vseurejeno #rečenostorjeno