Čisto iskreno, meni se vplivneži zdimo navlaka

Lahko bi pisala na primer o Žarometih. O opazki, da podeljenih medijskih nagrad zares v živo ni prenašal noben medij.

Lahko bi začela s tem, da mi je bilo v čast, ko so me k prireditvi povabili z željo, da se pojavim v vlogi podeljevalke, a sem bila (na svojo izjemno srečo) profesionalno angažirana drugje. Ker bi mi vse skupaj šlo lahko za hipec (precej) recimo vsaj na živce.

Težko bi mi bilo namreč kot udeleženka in kritično oko sedeti v dvorani, kjer se je bolj poklon delu, (spet) zgodil en srednje kakovosten šov, v srednje kakovostni družbi.

Kdo izbira nominirance in po kakšnem ključu? Kdaj so mainstream dosežki postali več, kot trdo delo, profesionalnost, izobraženost in izkušnje?

Seveda, poklon in bravo nagrajenci, a škoda za vse prezrte. Škoda za nekritičnost medijev, ki naj bi bili opinion makerji in tisti zadnji branik pri tem, zakaj in kaj velja “dati spotlight in veljavo”.

Škoda, ne vem … Za odličen dokumentarni, igrani, filmski TV program, škoda za kulturnike in druge medijske ustvarjalce, ki niso le pop, ampak tisti, vsaj mali ščepec tenkočutnosti in razmisleka več, ki gane.

Škoda za tiste, ki se ne derejo in škandalizirajo, ampak skozi celo leto snujejo, pišejo, ustvarjajo, ne spijo, berejo, nadgrajujejo sebe in svojo ekipo. Škoda za instant in vse dobro za naprej.

Plosk, plosk.

Včasih se bojda berem pokroviteljsko. Mogoče. Pa nikakor ne mislim, da vem in znam vse. Čutim in reagiram pa.

Reagiram lahko gladko tudi na lestvico najvplivnejših Slovencev. Ki se je po komercialnem in preverjenem ameriškem vzoru, ki ravnokar gosti 100 najvplivnejših po mnenju revije Time, odločila, da te isto napravi tudi za Slovenijo. In osvetli svašta, a marsikaj tudi gladko prezre … Kje je Anže Kopitar, recimo in zakaj nihče ne vidi zatipka pri Magnificovem priimku, ki je zdaj po novem PeRšut? Kje in kako se sploh lahko merita ugled in vpliv s pomočjo strokovnih komisij?

Predvsem pa na tej fabulozni lestvici spet lahko najdemo kakšno ime, ki je vse prej kot ugleda vredno. Zeham.

Lahko pisala tudi o družbeno omrežni razpravi izpred nekaj dni, kjer sta si dve modni urednici delili nasprotujoči si mnenji. S(m)o vplivneži res navlaka?

Ena pravi, da nikakor in ne razume medijskega “linča” proti vsem like-abilnim obrazom in vsebinam, ter sprejema duh časa, stanje medijev in v tem uživa, sooblikuje vzporedno svoj vsebinski tok in piči dalje.

Druga ob vsem zavija z očmi.

Zame verjetno veste, kje sem in stojim. Križem rok in s pogledom v nebo že nekaj časa, na tem, drugem bregu. Ne glede na dejstvo, da sem se v vlogi vplivnice znašla tudi sama.

A ravno zato se svojih zapisov in razmislekov lotevam z nekaj več odgovornosti in distance. Ker to, kar v svojem profesionalnem, medijskem prostoru dajem od sebe, jemljem zares in s spoštovanjem.

Čisto iskreno, meni se vplivneži zdijo/zdimo navlaka.

Smo največkrat obravnavani in doživeti le kot prikladen marketinški podaljšek, ki produktom in projektom z lastnim dosegom, občinstvom in sledilci – povečujemo doseg prodajno zastavljene akcije nekega izdelka ali krepimo podobo blagovne znamke, podjetja.

Velikokrat so nam ponujene akcije in sodelovanja s produkti, ki ne obetajo zgodbe, ki ne prinašajo potenciala, ki bi dregnil s tem, kaj bomo sporočili in na kakšen način. Nobene refleksije, nobene družbene odgovornosti, samo štancanje, kaj vse je fino in lepo.

Za nekaj izpostavitve, z namenom, da se proda. Človeški jumbo plakati.

In če se da – bi bilo super, da se še vsa ta naša vsebina sproducira čim hitreje in za minimalno denarja. Naročniki bi najraje videli,  da bi za par sto evrov influencerji sami zagotovili holivudsko raven videjev, spisali avtorske tekste, vključili še kakšnega družinskega člana, vse zmontirali, spolirali, si izmislili še slogan in vse obsijali s soncem svojega dometa in prepoznavnosti.

Težka bo.

Sredstev za celostne komunikacije in nadgraditev osnovnih izhodišč (kakor sta dve objavi na Instiču in ena na blogu, en selfi škljoc tam) pa velikokrat ni.

Na kakšen način in kako komuniciramo na ven – tu vidim težavo v naročnikih.

Prav tako seveda vidim precejšnjo težavo tudi v tem, da je veliko vplivnežev brez lastne vsebine, brez osebnosti, brez kritičnega mnenja. Za kar nekaj njih se lahko vprašaš, kdo so in kaj zares v življenju počnejo?

Biti vplivnež sam po sebi, si želeti to postati ali se pretvarjati, da je to novodobni poklic – to ni nič. Vpliv in z njim odgovornost naj bi se in upam, da v večini se ustvarja in pripisuje tistim, ki so v življenju nekaj naredili. Pa ne le na Instagramu.

Tistim, ki imajo neko znanje, izbobrazbo, talent, poklic. Ki so prebrali kakšno knjigo, videli kakšno predstavo, ki poznajo svoje področje ustvarjanja in so – umetniki, profesionalci, kreativci. Vpliv upam, da se vsaj bo – vedno bolj pripisoval tistim, ki imajo delo izven družbenih medijev in profilk in, ki so jim družbena omrežja le kanal za krepitev lastne blagovne znamke, sporočila, imidža, vsebine.

Biti samo (vpliven) vplivnež. To ni nič, to je navlaka.

Po mojem mnenju naj bi influencer s svojim “vplivom” pomagal oblikovati, spreminjati svet. Ne pa tlačiti v predvidene kalupe. Glas vplivneža je za odtenek močnejši, to pa bi bilo treba negovati, s spoštovanjem in odgovornostjo, razmislekom kaj sporočamo in ne le, kako smo videti.

Lahko bi pisala o vsem tem. In sem.

Pa se mi je v desetih preteklih dneh zgodila takšna ljubezen, da do vsega zgoraj čutim le nekaj mimobežnih srčnih utripov … dolgih tri A4 strani. 🙂

Ta teden sem namreč končala svoj prvi  in upam, da ne zadnji filmski projekt leta 2018. In v tem trenutku, od vsega iskrivega, težko diham. Tudi danes.

Filmska ustvarjanja so, če imaš veliko, veliko srečo, lahko za tistih nekaj dni ali tednov, prisežem, usodna. Nobene navlake, nobenega fejka.

Dolgo že nisem bila pred tolikšnim izzivom, na trenutke povsem pozabiti kdo sem, po čem hrepeni Ula, kako ljubi, kaj pogreša, česa jo je sram, in kje ležijo njeni strahovi. Dolgo že ni bilo važno le, kdo sem in kako se znajdem, ampak kako in na kakšen način se lahko nadgradim in presežem. V posluhu, v interpretaciji, v tem, da spustim vse zavore in se fliknem, direktno na glavo.

Filmski proces je, če je dober in če avtor (scenarist in režiser) ve, kam te pelje in vizualizira svojo pripoved že v didaskalijo in na papirju, je lahko “poguben”. Lahko ti zlomi srce, lahko se znajdeš pred lastno podobo, ki je zdaj, po zadnji klapi, sestavljena drugače. Za zmeraj.

Usoden je še za teden ali dva po tem, ko je že vsega konec in se z njega počasi vračaš v realnost. V realnost, kjer doma v pižami čakaš, da se ti povrneta spanec in energija, da srečaš spet svoje telo in da se ti uigra normalno hiter utrip srca.

Realnost, kjer si dnevno z nekaj komadi, smsi, fotografijami iz zakulisja in na špricerju v sončnem zahodu, še skušaš podaljšati to neopisljivo ljubezen do vseh in vsakogar, ki se ti je uspela zgoditi.

Kot pri 15tih in najlepših počitniških romancah. Ko so tekle solze in je šus emotivnosti v prvi vrsti fasala tvoja bestička in neprecenljivi “Dragi, dnevnik!”.

Je tudi vse to resnična ljubezen?

Pa načeloma ne gre za nič fizičnega, čeprav so filmski seti v svojem jedru komplet ultra fizični, kjer daješ vse kar znaš in imaš, za vse, vsakogar in do konca, kjer se potem med pavzo stiskaš med sabo, da si napolniš baterije, srce, potrdiš zaupanje, učvrstiš odnos in najdeš mehkobo.

Seksi je.

Filmski set je tudi tako jebeno seksi.

Kako intenzivno se preskočijo meje iskrenosti, izpovedi in sramežljivost, kako hitro izpuhti vsak, čeprav majhen, a neporteben predsodek. Ni časa in ne prostora namreč, za cincanje in zaklenjene duše.

Ni važno, katere barve ali veroizpovedi si, koliko imaš sledilcev in kaj si počel “v prejšnjem, predfilmskem življenju”. Najbolj seksi pa je, ko med sabo trkajo le različno glasni smisli za humor in strasti do tega, da bi to, kar je pred nami, naredili le, kar se da dobro, presežno, nepozabno in kakovostno.

Mravljinci.

Mravljinci, za katere sem se po desetih dneh poznanstva pripravljena poročiti v italijanski cerkvi, se soočit z razmisleki o smrti, se peljat več kot 130 km na uro direktno v nasproti vozeči se kombi, se 160 tisočkrat butniti z nogami v tačke na motorju, in ene prakrat ponesreči v vsej hektiki plezanja z motorja in kaskaderskih utrinkov, vsem zbranim pokazati svojo joško.

Hvala za pozornost, Koper.

In to so v resnici scene, odnosi in ljudje, ki me oblikujejo in ki v življenju največ pomenijo. Boljše kot katerakoli droga na svetu.

Seveda je repetitivno. Več desetkart odigraš eno situacijo zato, da je dobro posneta z vseh gledišč. Več desetkrat ti zmanjka vsaj tri ure spanca, ker je večer predober za zamuditi, budilka pa prezgodnja. Večdesetkrat te žene v solze, ko ni treba in obratno, tolikokrat se jih od tebe pričakuje, ti pa se sprašuješ, če se ti bo uspelo še tretjič zjokati pred kamero?

Ampak to je to. Po(po)lnost.

Hard work for hard core awesome results. Najlepša služba, kar jih obstaja. Nobene navlake.