Čudno je. In ne spodobi se.

Ni najlažje, ne. In ne spodobi se, ni lepo. Čudno je in štorasto, velikokrat. Govorit o vsem tem, kar se nam zares dogaja.

Večkrat v zadnjem letu sem nazaj k sebi dobila feedbacke in pomisleke, da ni dobro, če svoje privatne zagonetke vržem / vržeš na splet. A zares vsi na njem išemo svetove, informacije, znanja in ljudi, s katerimi bi (lahko) sovpadli. Se povezali, se počutili del in ne sami. Ni tako?

Čudno in štorasto je govoriti o svojih čustvovanjih, kaj šele o telesnih izbruhih in težavah, ob katerih se najraje stisemo spet nazaj v solo stanje. V varno okolje domačih štirih sten, lastne kopalnice in ogledala, v katerem potem samodiagnosticiramo, obupujemo in spremljamo. Predvsem, če je že kaj boljše.

Čudno in štorasto je, ko ti super zen ali pa dinamične počitnice prekriža šraufarija v želodcu. Drugačne začimbe, nepoznana hrana, morda kakšen bolj drzen poskus kulinaričnih udejstvovanj na nepoznanih tržnicah in street foodih, in jo fašemo. Prebavko. Mogoče celo drisko. Fak, kaj pa zdaj? Na ro be. In pššššt. 🙂

Čudno in štorasto je, ko se nam od alregij vnema koža, solzijo oči, predvsem pa napolni glava in zmanjka motivacije. Za borbo s temperaturami, počutjem, s sabo.

Strašljivo je, če alergije in vnetja napadejo najmlajše. Se naselijo na njihove najobčutljivejše dele teles, razdražijo sluznico in eliminirajo. Kopanja v bazenih. Prinesejo pa strah, sram in nerazumevanje.

Z leti postane tudi nekoliko težje imet se dobro. Če veš, kaj mislim.. Ko se zgodi nekaj Malvazije preveč in premalo vode, recimo. O ou. 😉 Tudi zastrupitve s pijačo in alkoholom so lahko,.. Reality check. Slabost, bruhanje? Ma ne me hecat, na ro be. In pššššt.

Jaz svoj sram premagujem z Enterosgelom. Tako tistega, ki naj bi nas držal v varnem zavetju izgovorjenega – le tistega, kar znam, zmorem in razumem, kot tega drugega, telesnega.

Sodelovanje z ekipo, ki brez zadržkov govori tako o fizičnih kot notranjih, morda zares prav psiholoških vzgibih, me je osvobodila tudi v tem, kaj in kako pišem.

Od sebe, k njim. Sicer k produktu. Pa me to ne jezi. Žene me vsaj pisat najmanj mesečni dnevnik o sebi. In ga nalagat na pomnilnik svetovnega spleta, da se morda z mlajšo sabo srečam spet čez 20 let. Tu. Na zavihku.

Osvobaja pa tudi moj pristop in komunikacijo z drugimi. Hrani mojo radovednost, me motivira za ustvarjanje #detox pogovorov in nas zbližuje, telesno in miselno. Ta mesec za rokav cukam Tanjo Kocman in se veselim najmanj njene miselne in kratkokrilne svobode. Solze na plano. Dekolte in kolena pa tud. Kaj.

Beremo se čez nekaj dni, v velikem finalu julija.

Sicer pa sem jaz le #enterosgelov mali odriv, na ven. Če pa vas karkoli žuli, pesti, zanima ali zares teži – pa pogumno, na njihovo stran enterosgel.si ali na Facebook. Kjer zagotavljam, da ni tabujev, so pa – velika strokovnost, znanje in pomoč.

Pa srečno v te vročinske vzdihljaje poletja! Da bo samo lepo in dobro in nič čudno in štorasto. <3

Fotografije je posnela: Enja Brelih