#Eucerin: Slovo

Velikokrat mi najtežje z jezika in telesa gredo slovesa. Težko se poslavljam.

Ne maram razdrtih odnosov, nedokončanih misli. Še manj maram ultimativne reze. Na nikdar in nikoli več.

Premočno me senzibil’c zaniha, preveč melanholičnih komadov znam na pamet, in hranim v novodobni tehnološki knjižnici, da si lahko še ure in dneve podaljšujem melanholijico.

Z debelo slino v grlu sem že kot prvorazredna štruklja odhajala na taborjenja s taborniki, ker sem pogrešala dom. In Mami. S še bolj debelo slino sem se kot gimnazijka poslavljala od angleških poletnih šol in pariških študentskih internshipov.

Potem je šlo še bolj zares.

In so me srečali prvi pravi “ta živjenjski” profesionalni izzivi, na primer prva glavna filmska vloga. Takrat sem se, ko je padla zadnja klapa, pozno v noč za roke na klopci zaključne zabave držala z režiserjem, in v nebo priznala, da tega trenutka nikoli več ne bo, in da nas bo vse v novo jutro zagotovo pojedla črna luknja. Konec je.

Težko prekinjam tudi odnose, ki zame niso zdravi. Ker ne rada razočaram, ker sem verjetno kot otrok ločenih staršev, non stop na notri iskala rešitve, da ohranim zadovoljno atmosfero, eliminiram konflikte, sem netežavna, prfekt.

Da me ja ne bo kdo ne imel rad. #sigh

S tem pa sem denfala svoj glas, svoje želje in svoj čas namenjala odnosom, ljudem in čustvovanjem, ki so me še bolj naglodali, praznili, utrujali, delali nesrečno, žalostno, me na trenutke spreobrnili v klasično trpečo “slovensko mati”, ki vse prenese in zmore. In je tiho. #blah

Verjetno zato tudi tako intenzivno, še v zadnjem oblivu septembra lovim poletje in ga s težavo spuščam iz rok. Čeprav je tokrat vse precej drugače.

To poletje je bilo na nek način prelomno. Ker se – ne, nisem se našla, kje pa, na tem bo treba vedno delat – se pa učim govorit na glas. Ali v pravi meri biti tiho.

Učim se tudi poslavljati in pustiti, da kakšne zgodbe najdejo svoj konec. Saj, če so bile iskrene, pristne in čustveno bogate, nikdar ne bodo do konca izzvenele. Samo drugače jih bo slišati. Pustim si pustiti. In se drilam, da na cedilu, ali kje drugje – čim manj puščam sebe. In druge.

Prepričana sem, da prava ljubezen, za zmerej ostane. Do sočloveka, prijatelja, partnerja, ideje, knjige, filma, al’ pa ne vem.. Mini simboličnega srca, ki ga vsak dan pohodim na poti gor ali dol po hodniku. Nekako se vedno poblešči v vzorcu fejka marmor beton kombinacije, ki peljejo na moja bivanjska vrata. Tam je in bo. Pa če ga pogledam čisto vsakič, ali kdaj prezrem. Brez zamere. Ker se imava. Tudi brez vsakodnevnega pipkanja in besed.

Praznim torej svojo emocionalno culico. Praznim tudi svoje omare in stanovanje. Delam čistko, eliminiram oblačila, lepotilne produkte, prčkarije po predalih in ves to bom ziher še rab’la po policah.

Manj je več. Tudi v moji potovalki in kozmetični torbici. V njej le nekaj lepokožnih produktov in kakšen poblesk za sijaj na licu. Zvečer pa jasno, že mesce serumči. Eucerin in DermoPure. Za anti zol in rehab čez noč. Da je pogled v naslednje jutro še bolj kristalno čist in jasen.

Foto: Nejc Miljak, Desig: Nika Regoršek