#Eucerin: Kaj čutim? In – ali lahko odložim?

35 se mi jih bo zgodilo konec letošnjega leta. Leta, ki me je precej pretresel. Sicer ni bilo tako usodno, kot 2004, ko sem izgubila očeta, ki je bil ena mojih največjih živjenjskih naklonjenosti in ljubezni, leta, ko sem izgubila več kot 6 kilogramov, da me je vrglo kontretno pod 50tko in nekaj iskrice in volje do bivanja.

2018 je na glavo prekucnila skoraj vse, kar sem mislila, da vem in znam. O svetu okrog mene, o odnosih, o zakonitostih prijateljstva, o profesionalnih izzivih, o mojih željah in talentih, o sebi.

Spotaknila sem se ob svoj notranji molk in dejstvo, da sem se za predolgo nehala poslušati in pogovarjati sama s sabo. Da sem življenjski tempo vzela za zdravo in gotovo, da sem znotraj svoje lastne delovne rutine, izgubila zagon za ustvarjanje. Zjutraj sem začela ob svoji postelji srečevati predvsem nejevoljo in odpor ter bolj malo navdušenj in idej.

Zatikalo se je, v pogovorih, z ljudmi, s službami, z mano.

Zdaj pospravljam šunder, ki ga je kot profi horder Furlan prinesla sama k sebi v stalno bivališče –  kot vse goody bag vrečke, magnetke s hladilnika in dogodkovne male pozornosti.

Z vsega sproti po malo brišem prah, in se ustavljam, da se izprašam. Kaj čutim? In – ali lahko odložim? Ne v pozabo, ampak na poličko hvaležnosti, preteklih izkušenj, v predal rasti.

Na plano puščam besedo Ne.

No, bolj Ne, hvala. Negujem Oprosti in Se opravičujem. Poiščem nasmeh in hvaležnost, da sem, takšna, kot sem in da lahko – ustvarjam. Objemam ljudi, ki jih je vedno manj, a kakovostno polnijo moje zgodbe, moje srce, pogovore. S katerimi čas mineva globlje in ne le hitro ali počasi. V meglicah pozabe.

Pozabljam tudi na vsakodnevne visoke pete in airbrush, čeprav še vedno ljubim lepotičenje in modo. Če se le da – ne iz instant gledišča. Odlagam kodralnike in peglo za čupendo, raje si zmršim lase v jutranjem prepihu morskega taxi čolna, brez podlage sončim prve gubice in si prepihavam kakšen svež siv las.

Kaj čmo. Dobro sem ga zarinla čez 30. In lepo je, ko sam sebi dovoliš biti, kar si.

Brez težav po centru sprehajam svoj nenaličeni obraz, in na plano spustim tudi kakšen najstniški mozoljc, ki mi dan prej ni in ni dal miru v ogledalu. Kaj čmo, lajf.

Zjutraj vstajam bolj zgodaj, da se v miru poščetkam, namilim in odbody milkam. Zvečer, najraje v odsotnosti čebljanja s televizije, splaknem dan, in si privoščim še nekaj pred pižamnih minut. S kremo za okrog oči. In z Ecerinovim serumom DermoPure, da obnavljam kožo in poeliminiram opaznost kakšnega mozoljčka. Pa ne iz panike, da nisem popolna. Zares so mi še lepše ženske, s katerih lahko preberem kakšno življensko brazdo in intimno zgodbo.

Skrb zase, mora bit. Vem, ja. Kako se bomo med seboj imeli radi, če se še sami ne maramo? No, to. Obsesirat s popolnimi obrvmi, gel nohti in najdražjimi fresh Gucci torbicami – se mi pa ne zdi vredno.

Vlagat vase, to se splača. Pilit znanja, poznat stvari, avtorje, koncepte, zgodovino, umetnost. To je nekako – vsaj zame – največje zagotovilo za suveren korak v lajf.

Če pa s kakšnim mozoljčkom manj suvereneje stisnem roko in pogledam v oči. Pf, pa še toliko boljše.

Foto: Nejc Miljak

Design: Nika Regoršek