IRL

Zadnjič sedim na balkonu pri prijatelju, ki ga poznam že vsaj 30 let.

Hehe, pa smo tam. Poleg tega, da se dva dni rehabilitiram, če grem za 5 min predolgo ven, delam vaje za ravno držo in križ, in mam rada bolj mir kot šunder – bom počasi očitno postala še bakičasta pripovedovalka zgodb.. J In bom obujala spomine na na primer prvi razred osnovne šole, prvi tabor in prvo taborniško poroko. Ki se mi je recimo zgodila z njim. Medvedki in čebelice. Nekih 27 let nazaj. Kodrolasi Laren.

Tu smo. Pri obujanju spominov, prijateljstev, povezanosti in pripovedovanju zgodb, ki so se zgodile IRL, v resničnem življenju, proč od zaslonov, tipkovnic in všečkov. Takrat, nekoč.

Spomini in prigode. Ovekovečene le na nekaj pobledelih in zvitih fotografijah, ki so se z mano po Ljubljani vsaj trikrat selile – in v 14ih letih, več škatlah, pridelale še nekaj nostalgične patine. (Sem ti rekla, da jih moraš nalepit v album. – Vem, mami.)

Sedimo na balkonu, klepetamo.

O vsem tistem, kar nam je preteklo leto namenilo življenje, od poslovnih stikov s Kitajci, obiskov nastopov otroških glasbenih šol, ker so zdaj od frendov otroci pač že toliko stari, zmotah vedenja o sebi in pristni ljubavi med nami. Fak, a se spomniš Pariza?

Maj Gad, kaj vse smo dali čez. Tudi kakšno brazgotino na srcu in nastale nosečniške trebuhe.

A veš, da je noseča? Po moje bo zdaj, zdaj rodila.

  • A res? Nisem vedel, dolgo se že nisva srečala.

Te izmenjave ne bom pozabila. Jaz sem vedela, da je noseča. Videla sem jo. In njen veeelik zaobljen trebušček, nekje pod zahajojočim poletnim soncem v objemu Facebook Instagrama.

Andraž ni vedel ničesar. Ker ne skrola, ker IG-ja sploh nima. In ker ve (večinoma) le tisto, kar se mu zgodi. Zares, IRL. In ne na www.

Vau, kakšna svoboda, si mislim. O čem vsem nima pojma.

  • Nisem vedel. Ne vem. Dolgo je nisem videl.

To mi je dalo mislit. Kako vse spreveč sklepamo, pričakujemo, predvidevamo in povzemamo – na podlagi besed, ki vzklijejo pod spletno fotografijo, zapisov, ki jih poklepamo po tipkovnici, na podlagi nekaj sfiltriranih sekund, ki jih fliknemo na IG story-je.

Zakaj bi spletni Jaz moral biti povsem, dokončno in čisto to, kar sem v resnici? Ni spletni jaz le približek, odblesk, odzven..?

Je le nekaj hitrih highlightov. Je zgolj minuta mojega sicer klasično 24 ur dolgega dne.. To nisem jaz, to ni vse kar čutim, nosim in sem.

Spletne medije uporabljamo za podaljšek sebe, svojega dela, poslovnih priložnosti. Pod Instagram slike mene recimo odrivajo besede, ki se običajno zgodijo takrat, ko imam kaj za povedat. Ko odfecljam kak vozelj, ko me preplavi strast, ko me srečata zanimanje in navdušenje. Ustvarjam in dajem naprej, takrat ko nekaj zašraufa. Dobro ali slabo.

Ni tako, da je najbolj žmohtno takrat, ko lajf ni le mirno jezero?

Redko napišem le Lep vikend! Ker se mi zdi premalo. In ker nisem klasični Fluenser.

Če napišem več, pa ja, vidim, slišim, vem – lahko je obvi preveč.

»Če prebereš par tvojih zapisov, bi človek mislil, da ti ni najlažje.«

Ne, ni. 17letna Uli z vsemi jajci tega sveta, sprejetjem na faks, svojo prvo Hondo Civic, musko na glas in vetrom v laseh. She gone. Ni več te škuštrane čupe, vse zmogljivosti planeta in spuščenih šip.

Jebiga. Zdaj malo popazim. Da mi celo noč v glavo ne nabija klima. In da jajca dajem ven takrat, ko je vredno.

Lajf je, evo ti ga na, raznobarven in fin. Tudi v tem, da ni enostaven. Lep je. Tudi v tem, da kdaj stisne in je težko. Čutim, zaznavam, sem. Rastem, sprejemam. Imam rada.

Mnja, škoda. Videt je, kot da ti je kdaj težko?

Tebi ni? Ti nikdar ne kakaš, bruhaš, nimaš mačka, nimaš nikoli brezvoljnega »fak ne da se mi niti od doma« dne? Ne obžaluješ kakšnega prepira, ne pogruntaš kake patološke mini pizdarije, ki te zažuli tja v lastni mozag?

Verjetno, ja. A tega ne poveš. Ali pa vsaj – ne daš na Instagram, ne.

E, ja, razumem. A ravno zato je spletišče (p)ostalo tudi ta počiščena perfekcija od počutja, uzgleda in početja. Tam nihče ni zjeban, ranjen, žalosten ali dvomeč. Top Shop za lajf. Pol pa, jebiga. Potem se res težko začutmo.

»Če prebereš par tvojih zapisov, tvoje intimne zgodbe – čez tebe  – peljejo celo k produktu.«

Včasih, ja. Ker je to zdaj tudi to.

Spletišče, kot srečališče tistih vsebin, ki hrepenijo po priložnosti, prepoznavnosti, umestitvi. Produktov, ki – če jih že sprejmem v svoje življenje, jih postavim na ogled in na pot k povpraševanju, lahko peljem izpovedno.

Produktov in naročnikov, ki so triger, da sedim na riti, buljim v zaslon in pišem. Odpiram srce, pospravljam glavo in skušam negovat svojo strast.

Besedo, izraz. Ustvrjalnost in zgodbo.

Produktov, ki me plačajo. Predvsem zato, da razmišljam in pišem. Pa magari o sebi. Hvala za priložnost, nakazilo in motivacijo. Da še vedno švicam, medtem, ko nepravilno postavljam vejice in mozgam, kako v nov Samsonite potovalni kovček zapakirat še nekaj svoje osebnosti.

Ker, jebiga. Spletišče je tudi tržišče. Posameznikova ime in podoba pa sta postala trženjski adut. Prepoznavnost je vnovčljiva. Tudi to smo si naredili. Sami.

Ka-ching. Kva čmo.

Bi si pa želela. Da bi splet ostal marketingu in informiranju. Skupaj pa bi raje sedeli na balkonu. Da en post ne bi bil dovolj, da bi drug o drugem vedeli vse, da bi kredibilnost informacij in poznanstev še temeljila na srečanju v živo, da bi to, kar vem, bilo zato, ker sem te videla. IRL. A veš.

Bi si želela, da bi me poklical/-a, če misliš, da sem falila. In da drug o drugem ne bi razpravljali na podlagi 140ih znakov na Twitterju in Snapchat filter pozdravih.

Še smo tu. S poštnim naslovom, kaslcem ki hrepeni po razglednici in pismu. Tu smo, s telefonsko številko, ki premore tudi vprašanje, kako si? in pozabi na emojije za nekaj minut dobrega starega telefonskega pogovora.

Še smo tu. Za balkone. Taborniške ali ta prave poroke. Zgodbe, zaupanja in neumnosti. Tu. Za fak, stari, a se spomniš Ljubljane? Tu smo. Upam da, vsaj še naslednjih 30 let.

Foto: Enja Brelih

 

 

 

 

 

No tags 3