Kaj se je zgodilo z naravno žensko in njeno prvinsko seksualnostjo?

Kaj so tvoji ideali? Kdo so tvoji idoli?

Včasih se mi zdi, da zaplužim na velike slovenske medijske (tudi kulturne) prireditve in na VIP-postavališčih in rdečih preprogah ne srečam več obrazov, ob katerih mi zastane hitrost možgana in izpuhti misel, ker mi je v čast in ker gre za spoštovanje.

Velikokrat se klobasarim po hodnikih z imeni, ki jih osebno ne poznam in sem jih na hitro mogoče ošvrknila le v kakšnem časopisu.

Kdo so zdaj ti ljudje, ki sooblikujejo naš prostor, kdo jih izbira in proglaša za referenčne? Gre res le še za popularizirani doseg, škandal, nalepljenje na prepoznavnost drugega, PR-ovsko izboljševanje lastne pozicije, imidža in branda?

Se najpomembnejše zgodbe res pišejo le še na družbenih omrežjih?

In kaj se je zgodilo z naravno žensko in njeno prvinsko seksualnostjo?

Je ženski ideal res podoba bogatega dekolteja, izbočene zadnjice in oranžno obarvanih pre-set instagram filtrov, ki jih v zameno za nekaj fičnikov gladko lahko solo flocaš čez vse svoje, neobdelane?

Bojda se je spremenila tudi človeška percepcija realnosti.

Če ne drugega, v fotografiji. Ljudje ne verjamejo več neobdelani fotki, ampak za legitimnejšo brez razmisleka izberejo tisto, ki ima našopane kontraste, highlighte in popolno kožo.

To je realnost. Sence, neintenzivne modrine in gubice so »so passe«.

Jp, dejstvo je, da je tudi moja najbolj všečkana fotka tista, ki jo je zabeležil in našraufal Tibor Golob, speglana v vsaj štirih različnih mobilnih aplikacijah, vsaj za malenkost, na hitrco, v avtu, na telefonu.

To imajo ljudje radi. Tega si želijo. To jim je lepo. In to je današnji standard.

S svojimi iskrenejšimi podobami in poglobljenimi zapisi izgubljam čas. Svoj čas in tujo naklonjenost. Od več kot 1300 všečkov smo na »borih« 400.

Pa ima iskrenost vendarle še vedno dovolj šarma? Ima neumetno še dovolj zapeljivosti in želeno mero seksapila?

Zadnjič me je en kolega, sumim, da celo bolj zares kot za hec – z omembo, da ga bom zagotovo fliknila v kolumno, opa –, vprašal, za koliko denarja bi si dala za malenkost povečati zgornjo ustnico.

Poznam svoj obraz in vem, da se ob dolgovezenju v nasmehu ona, ustnica, zaviha, razkrije vse zobovje in se stanjša v horizontalo.

Pa je res pretanka, premalo sočna in bujna? Ob zadovoljstvu razkrije preveč dlesni? Bi bila z napolnjeno šobico bolj seksi, dobesedno bolj fukabilna … In … Ali bi morala ob vseh teh mini podrobnostih, ki jih današnji čas estetske kirurgije in nekoliko sprevrženega dojemanja lepote omogoča, podrobno proučiti svoj fizis in se odločiti, kam vse si velja našponati naslednjih nekaj sto eur?

Če se že da poštimat, zakaj ne? In zakaj JA?

Gubam tudi svoje čelo, zgrbančim ga v Adidas črte ob razburjenju, ob še večjem pizduliranju in intenzivnosti opisovanja postanejo moj zaščitni znak.

Bi si res tudi v čelo morala našponat blokado, zato da bom manj nafrcerana pri 50? Lepše ohranjena? Da mi ne bo žal, da sem ga tako vihravo gestikulirala še »s faco« ob tem, ko sem opravljala meje prijateljstva, svobode, in do kje si dovolim, da vstopiš v moj prostor?

Brez svojega čela vsega tega sploh ne znam povedati.

Brez svojega telesa in obraza, takšnih, kakor sta, ne morem. Ne morem funkcionirati, ne realno, ne v živo. Ne morem na kasting, ne morem jokati, se jeziti, imeti zlomljenega srca, ne morem igrati. Opravljati poklica, ki mi je poleg pisane besede najljubši.

Ne zmorem se (do)intrepretirat.

Če se zafiksiram, kdo potem sem? Le ¾ sebe?

Če si dam povečat prsi, ustnico, zadnjico … Kdo postanem? Copy/paste? Kalup? Ali sanjska uresničitev?

Nič nimam proti svobodi do lastnega odločanja, na kakšen način živite/živimo in kaj vse si privoščimo. Tudi z vidika estetke kirurgije lahko gre v prvi vrsti le za ljubezen in mar, do sebe.

Mi pa grejo na živce. Reference in neoriginalnost.

Če ob popeglani podobi še vedno žubori globoka misel, inspirativni vpogled na življenje, odnose, trenutek, potem mi visi dol.

Dol mi neha viset, ko je prvi vtis in 2D-podoba edino, kar imam na voljo.

Vem, ja … Lahko bi rekli, da vse že obstaja. Vse je lahko reciklaža, v vsem je nekaj že videnega in slišanega. V umetnosti, glasbi, literaturi, kulturi, celo novodobnem družbenoomrežnem izražanju.

Pa je res vse že doživeto, napisano, posneto? Postavljeno pred kamero, na film, na oder?

Seveda, ja. Tudi režiserji in scenaristi iščejo reference, kopljejo po zgodovini, ko Alejandro González Iñárritu ponovno ubesedi Povratnika, ko Daft Punk najdeta vse semple modernega zvoka v glasbi, stari vsaj 60 let, ko Američani bojda Kitajcem snamejo Levjega kralja in ga preobrazijo v holivudski hitič.

Razumem, vse možno danes lahko najdeš. Predvsem na spletu.

Na internetu najdeš referenco in si rečeš, ok, tole bi pa tudi jaz znal splejat. Isti kader, isti pre-set, ista fotopoza.

Lahko je videti dobro, celo izjemno, super, fajn.

A vendarle, ne gre več pri vsem skupaj v resnici za občutek? Za to, da nekaj začutiš, da te zmakne.

Dela ja le tisto, kjer se zbudi srce, emocije, stavim, da zares edino dela le filing. Tega je, upam da, (skorajda) nemogoče prelisičit.

Tam, kjer se zdrzneš, tam gre zares.

Lahko si tudi jaz rečem, ekola, kraljice! Berem Leno Dunham in si mislim, Queen!, spremljam slovensko Masho Mazi in si mislim, double Queen. A ju v stilu pisanja lahko samo požiram, ne želim pa si postati njun modus operandi, njun flow.

Ne gre. Ne morem le dobesedno prekopirati njunih misli in odstavkov in jih avtorsko premetati v nov vrstni red, nov sistem in si reči, da sem originalna.

Lahko le gledam, opazujem, čutim. In iz tega novega znanja in razmisleka, drhtenja in zaznav, skušam oblikovati nekaj svojega, novega, meni lastnega. Če se le da.

Držim pesti, da gre še naprej vse po ciklih. In da bodo v tem malo izgubljenem času kmalu minile oranžne družbenoomrežne fotke in izprečene ritke.

20 let nazaj je bilo skoraj »najjače« biti tako imenovani »čefur, čapac«. Na to so se furali tudi 100%, kleni Slovenci.

Največje dogajanje je bilo za nas mulce v McDonaldsu na Čopovi, nosile so se Yellow Cabice, znali smo celo par čisto ta pravih, žestoko balkanskih, na pamet.

»Čefurke« prihajajo nazaj, v resnici so že tu. V glasbi, v žnablu, v joškicah, v outfitu.

Slovenske družbe ne prevzemajo migranti, ampak proper »cajke«. Zakamuflirane v trap, pojačane v fashion.

In ni bed. Ne me razumet narobe. Nikakor. Roke imam v zrak na Senidah, furam dokolenke, ki spominjajo na nogometne nogavičke, kombiniram jih s Puma supergami. Čefurka?
Mogoče.

Želim pa si le opomnit na zavedanje, na dejstvo, da je zunanji layout minljiv, da je umetnost to, s čimer kratkotrajno ali nekoliko dolgotrajneje dekoriramo prostor, in da je morda glasba tisto, s čimer si barvamo čas.

Nikakor pa ena zapoved, en trend, en hajp – ne trajajo večno. Zato med ustvarjanjem in doživljanjem poslušajte, glejte, kopljite po sebi.

Najbolj IN si ti. Tako, kot si.

Saj veš. Pod roko z razmislekom in aktivizmom so se vrnile neobrite pazduhe, vzporedno z njimi pa se obenem najbolj intenzivno spogledujemo s twerkajočimi ritmi.

Pa bo čez 7 let vse to smešna katastrofa kot štumfki na papuče? In čez naslednjih 20 vse skupaj spet retro in kul?

Verjetno.