Kaj sploh pomeni živeti v trenutku?

Kaj sploh pomeni živeti trenutek?

Živeti v trenutku je bil v času srednje šole tudi moj moto. Ko sem si dovolila in želela (skorajda) vse. Nikdar pa me ob tem ni premagala neka slaba vest, ki bi mi med vsem pogumom z dvomom ali preudarnostjo stopila na bremzo in rekla, opa, daj počakaj malo, ej,  stop.

Kaj se greš? Kako se greš? Kam greš?

Imaš dokumente? Dovolilnice? Izpit? Denarnico?

Boš zmogla vse?

Utrujenosti nisem poznala, v meni se je vrtel nek perpetuum mobile neskočne energije, sreče, zadovoljstva.

Danes si kdaj zavidam, kako super sem (si) bla. Vsaj na notr, v vsej tej suverenosti in pogumu.

V vsem tem pogumu sem se tudi zaljubljala, menjala hobije, krožke in interensne dejavnosti, kot majice za telovadbo, se premislila, pozabila na dogovore in kdaj celo preskočila odnose, si »sposodila« kdaj doma tudi ključe od avta, že za prvi maj rinila s prijateljicama na slovensko obalo, kjer smo se prejšnje poletje imele nepozabno sicer šele julija.. in je bil road trip v maju kar se zabave, muzike in tipov tiče – precejšn crap. Takrat na plačevanje s telefonom še Gates ni pomislil.

Ampak ni pa nam –  ni pa mi vzelo volje. Za takojšnjo naslednjo lumparijo ali pravcati življenjski podvig.

Preden sem jo odvihrala na faks sem si privoščila še interrail. In piercing v jeziku. Seveda je že tam na poti proti Parizu začelo zmanjkovat prihranjenega denarja. En angleški zajtrk v Amsterdamu preveč, eno polnočno pohajkovanje v Barceloni predolgo. Tatija sem klicala, katere kotičke španske lepotice bi še veljalo obrnit. Klicala sem ga tudi, ko se je bilo brez extra eura v žepu nemogoče vrniti domov.

Zdaj pa ti razloži nekomu, ki je bil venomer bolj v skrbeh kot ne, kako se preko banke in čakanja v vrsti, da čarobno po zraku poslat dovolj za vozovnico za vlak. Ko bi le takrat že obstajala kaka mBills varianta in takojšnja finančna transakcija. Bi prihranila – čas, skrbi, pogrižen noht in provizijo.

No, iz Amsterdama sem se vrnila cela, z eno novo luknjo v jeziku, papirji, da sem sprejeta na FDV, drugo barvo las.. In čez nekaj mesecev fino razvito alergijo na kirurško jeklo. Pha.

A me ni zabremzalo.

Kar naenkrat sem živela sama že v Ljubljani, pa takoj zatem še 7 mesecev v Parizu, direktno tam, kjer se mi še danes ob Amelie filmu orosi oko in vzbrbota srce. Posnela sem svoj prvi celovečerni film, hustlala avdicije za reklame kot nič in se čez dobro leto spakirala za več kot 3 mesece živet še na Filipine in oddelat televizijski Survivor.

Damn, girl, that was hot. I was hot.

Danes je življenje prineslo precej refleksije in še več neke odgovornosti. Ne počutim se več dobro, če sem prevelik jebi vetrc. Del te odgovornosti mi je vcepila tudi mobilna denarnica mBills. Danes imam rada kontrolo. Z mBillsom pa odgovorno ravnam in nadziram svoje prihodke predvsem pa odhodke. Plačujem položnice brez provizije in krmarim s financami brez fizičnega denarja v roki. Na Filipinih bi se z mBillsom počutila lažje, ko bi vedla, da lahko ukradeno kartico blokiram kar v aplikaciji. Tudi nad denarjem, služenjem in lastnim zapravljanjem, ki se je desetletje nazaj motalo le okrog tega, kaj si lahko omogočim in privoščim. Brez pregleda v kakšni aplikaciji, brez skrbi za jutri.

Zdaj ne morem več poignorirat, predvsem sebe ne, ker me potem stisne, gloda, premišlja in žre. Fak, škoda. Včasih se zdi, da mi je bilo lažje.

In super. Vidim in slišim se.

Zdaj si želim vračanja v svoj dom, ki bo čist, svež in čvrsto postavljen objemal moje misli in telo, ko se bova skupaj poslavljala od ponedeljkov popoldne in čakala kaj prinašajo naslednja jutra. Zdaj si želim par izbranih prijateljstev z ljudmi, ki me poslušajo in polnijo – in ki ne živijo tako, kot sem tudi sama, nekoč. Ne da se mi zares biti več dobesedno tista Ula iz 2005. Zdaj si želim vsaj neke simbolične varnosti in fact, da imam nekaj extra cekina vedno vsaj v mobilni denarnici, če že brez nje odpeketam v dan. Ker, saj veš, brez telefona grem redko.

Zdaj bi dala vse tudi za dobro homemade kosilo ali večerjo pod oljko, z rosejem in sončnim zahodom. Zdaj pijem špricerje, ker je zraven še mineralka, da hidriram sproti, in ne več toliko piva. Zdaj plačujem skoraj vse položnice pravočasno, kazni v 8ih dneh in registracijo za avto na rok. Imam manj stresno življenje,  a tud več prostega časa.

Zdaj se kdaj znajdem s svojim kalkulatorjem življenja v roki in meljem računico za nazaj in naprej. Koliko še imam, kaj vse še moram in kaj vse še bi?

Se bo izšlo?

Zato pa potem v tej bolj pospravljeni različici še vedno strastnega, suverenega in pogumnega življenja na telefon, poleg kalkulatorja in konstantne uporabe mBillsa, shranim tudi kakšno možnost za spontanko. Fotoaparat za škljoc in večni spomin, beležke, za trenutke, ko mi podivjata srce ali domišljija, da tudi tega ne pozabim, sms in DM za direktni stik (kva ja zdeeej, kaj se dela) in snap filter aplikacija, da se poigram z otrokom, ki še zmeraj ždi v meni.

Da lahko grem na event takoj, ko me prime, da lahko kupujem na dogodkih in prireditvah, da lahko nakažem, prenakažem, posredujem, plačam in shoppingiram online, da lahko šepetam in uresničujem svoje želje in skrivnosti, da sem lahko še vedno mlada in igriva, da lahko brez računa napolnim tank goriva, se lahko zmislim, da bi šla, na avion jutri, po ogromnega medveda takoj, na koncert že danes. Da lahko #živimvtrenutku. Mobilna denarnica za življenje, tudi če sem v tistem trenutku fizično brez šuškov v žepu.

Več o mBills najdeš tule:  https://www.mbills.si

Foto: Enja Brelih