Lahko bi.. Šlo.

Preobčutljiva znam bit. In potem včasih težko gledam / poslušam tudi poročila. Težko scrollam po vseh štirih družbenoomrežnih kanalih, težko fizično sedim, na kavi v džumbusu ali se šmuglam po ljubjanskih sončnih ulicah.

Neverjetno se mi zdi, da smo lahko kdaj tako ignorantski. Do vsega.

Da s planeta že desetletja kopni sneg in ledeniki, mi pa s kavča še vedno kričimo na aktiviste in televizorje. Prepričana sem, da bi tudi neke vrste H&Mi in Primarki lahko obstajali, brez 20 letnikov, ki v BTCju ležijo pred njimi na tleh, če bi surovine in delovna sila bila legit. Plačana in pridobljena.

Tudi hitroprehranski burger bi lahko bil in insta krompirček moda.

Manj bi se tudi drli eden na drugega in polagali (na pol in neinformirane) roke in egote, če bi stvari funkcionirale “on a higher level”.

Samo nategovat bi se bilo treba nehat. On a higher level.

Zdi se, da bi zdravstvo lahko funkcioniralo, da bi lahko zaščitilo mala telesca in živjenja, takšna kot je mini Kris ali pa še kakšen drug prikrajšan, zapostavljen, nebogljen otrok.

Že prej, preden se vse skupaj zgodi kot val, malo za človečnost, malo za gledanost, rejtinge in všečke.

Da .. ne vem.. injekcije inzulina ne bi stale več nevemkoliko tisoč tisočakov v Ameriki in nič na severu Evrope, da bi lahko obstajale regulative in pravila, kjer bi svet cvetel, bobnel, razmišljal in ustvarjal “for a grater good”. Za to jadno eno in edino priložnost, ki nam je namenjena, da tu skupaj sploh obstajamo.

Zdi se, da bi manj pametovalnih egotov in besed bilo izrečenih tudi med prijatelji, znanci, kolegi, podnevi in ponoči. Manj pokomnzumiranih drog, ki odrivajo ali meglijo, da se ti sploh da bit tam in še to odžurat, poslušat ali oddelat, manj pametovanja in več stika s sabo, manj velikoustnih druženj tja v prazno, kjer te naslednji dan gloda oversharnig slaba vest, manj nesramnosti, pogledov izpod čela in klikaštva, manj tvojega nabijanja egota v moj zid.

Nedostopna in intelektualka sem in to je kul. Pa spoznam se. Na vse. Beat that.

Šlo bi, če bi se tudi te tuje frustracije imele možnost nekam ulovit, se pomirit, se ozavestit, biti slišane in objete. Potem tudi tu ne bi več lajali. Tja nekam .. v prazno luno. #kliše

Zdi se tudi, da se ljudje potem ne bi več tako silno sesedali. Da bi bilo manj depresij, manije, hlastanja, da bi bilo manj te odtujene anksioznosti in trenutkov, ko bi vse z vsemi –  in dni, ko ne bi ničesar več z nikomer.

Šlo bi.

Al me pa spet prevevata utopičnost in romantika. Kaj pa vem.

Svet je cel treba fliknt v pralni stroj, in z njim to sodobno, zapacano človeštvo.

Da bi ga centrifuga stresla in oprala krivde in slabe vesti, neposluha in nesigurnosti, zlobe in privoščljivosti, pogledov z viška in basanja v svoj žep, preračunljivosti, laži in nategovanja.

Da bi splaknilo v odtok vse tiste, vsaj ideje in mislenosti, ki katere koli tuje tregedije ustvarjajo in spreminjajo v lasten dobiček in lajk.

Šlo bi.

Ker bi potem spet z radovednostjo in navdušenjem enkrat – lahko gledala in poslušala poročila. Scrollala po kanalih, štrlela na kavi in se šmuglala po ulicah. Ker bi srečevala izpolnjene, zdrave, produktivne zgodbe in ljudi. Ljudi, s katerimi bi prijateljevala. S katerimi bi delila pogled. Na ljubezen, sobivanje, kreativnost, ustvarjanje. Na lajf.

Lovim se, tako med temi ljudmi kot poročili. Morda tudi zaradi odmika in neke nove stopnje lastnega zavedanja. Koliko sem kdaj uspela nategovat sama sebe. Morda tudi zato, ker sem več z drugimi in drugačnimi, pa sama, bolj podnevi kot ponoči, bolj trezna kot zamegljena. Morda je pogled res bolj jasen in srce čisto, ko eliminiraš ta #toxic. Folk in stvari.

Za zadnji odriv pa vsak mesec sproti, splaknem sebe, če že sveta ne morem.

https://www.enterosgel.si. 

Foto: Enja Brelih