Mesenost telesa

21 let sem bila stara, ko je umrl moj Tati. Človek, ki sem ga imela najrajši na svetu in oseba, pojem, za katerega misliš, da je nepremaglijv. Starši so do takrat bili večni.

Kmalu po njegovi smrti sem snemala reklamo na Hrvaškem. Običajno je, da se na reklamnih in drugih snemanjih kar veliko prečaka, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Vem, da sem na obroke, po nekaj na pol prisebnih na pol sanjavih v noč razvlečenih minut, lovila spanec – in v tem neoprijemljivem svetu, sem prvič začela sestavljati nek avtorski, avtobiograski zapis. Kot da je pred mano odprt prazen Wordov dokoment, možgani in srce pa tipkovnico stiskajo v besedilo in polnijo odstavke.

Pisalo se je samo, kot danes, ko sestavljam tekste za kolumne, po sebi rovarim, da bi sem in tja kakšen družbeno omrežni zapis dvignila iz instagramične klasike ali se lotim scenaropisja, za kreative ali dogodke.

Spomnim se, da se je, leže v kombiju, najprej zgodil naslov, kar je bilo neobičajno – in šele potem ostalo. Danes najprej iz mene pljusnejo misli in kolone pridevnikov.

“Mesenost telesa”.

Naslov je govoril o celotni izkušnji. In z dvema besedama, česar ne znam več, je povedal vse. O premagljivosti fizisa, o odsotnosti duha, ki velikokrat lahko preglasi in nadvlada telesno pojavo, o mišicah, organih in krvi, ki sem jih prvič začutila, kot prekuhano meso zrele lubenice.

Začelo je postajati jasno, da telo prenese marsikaj, vsega pa ne. Postalo je jasno, da čustva, doživljanja, empatije in emocije, tudi konkretno cahnajo in vozljajo. Ne le srčnih zafecljajev, temveč brazgotinijo. Brazgotinijo telo. Postalo je jasno, da tudi jaz ne bom za zmeraj in da strumna volja, ljubezen in strah, da naju ne bo več, kdaj ne premaga usode, ki je prav tako že spisala svoj tekst. Svoj scenarij, svoje sklepno dejanje.

Kdaj pogum, želja in strast nista dovolj. In proti tej vsemogočnosti nimaš kaj.

Še bi te držala za roko.

Ne bom pozabila, kako zmagoslavno si brez majice na oknu bolnice pred operacijo v zrak dvignil roke, in mi dal vedet, da “maš to” in da bova zmagla.

Pa nisva.

Potem so potihnile besede, vsi pridevniki, a ostal je nepremagljivi občutek. Ki je zdaj gonil moj notranji bicikel.

Leta sem bila neustrašna, glasna, povsod in z vsemi, gostiteljica, organizatorka, zabavljačica. S toliko kolegi, znanci in prijatelji, ki so postali jaz in moja družina. Ker je bilo lažje. In bilo je lepo. <3

Nešteto prešepetanih skrivnosti, prekrškov, eksperimentov, “yolo” trenutkov, krohotov, le nekaj pravih ljubezni, par pravih prijateljstev, a en velik lunapark in večerni disko obenem.

Sladkorna pena po tekočem traku.

Pa se je tudi ta razblinila. Prav tako kot pena, ko jo v grižljaju prepolnih ust položiš na jezik in je v sekundi zmanjka.

Izpuhtelo je in srečala sem sebe. Premagljivo in nevsemogočno. Občutljivo in z zavestjo, da nekaj žalosti in občutljivosti non stop nostim s sabo.

In nisem vedela kaj zdaj s tem? Kaj zdaj s to solzo? Kaj zdaj s tem ranjenim srcem? In kako se je vse to sploh zgodilo, da ne zmorem več in me ne zanima. Živet, kot sem.

Ko se čez noč prerasteš in se srečaš na novem križišču. Ali pa si tam stal že nekaj časa pa se šele zdaj sploh lahko opaziš.

Vse kar vem je, da se nič ne da in ni potrebno nemudoma in ta trenutek. Kakšne stvari potrebujejo svoj čas in svoj proces. Kakšna solza dlje časa teče. Ranjeno srce pa za zmerej zacahna. In tudi to je lepo.

Strah pred občutljivostjo in nenadnim filtrom, ki skozi cedilo spušča vedno manj ljudi, besed in situacij – je odveč. To si le ti. In tako bo lažje. Za tvojo mesenost telesa. Ki nabira in beleži, četudi se zdi, da ne. Telo vse ve. Zapiše in pomni celo več kot glava.

Vrže ven mozolje, vrže ven stres in dermatitise, vrže ven nemoč in apatijo, spoti roke in zažene utrip.

Zato zdaj, tako kot osvajam ponovne in nebogljene začetne korake fizičnega treninga (bohpomagi outofkondicija Uli), treniram tudi dušo in ji namenjam dovolj prostora.

In pospravljam. Omare, urnik in telo. Odpiram prazen Wordov dokument in pišem, da gre ven. Pa jem, se redim, beležim pokrajine, ne nujno v telefon, in drugačne ljudi. Ki objamejo in držijo, po nekaj sekund. Se odmikam od situacij, ki razburkavajo in se učim ne imeti slabe vesti, če ne gre.

Prisegam na poenostavljeno bivanje in se spodbujam, da se čistim. Magari skozi tekst in črne znake na belem ozdju. In #detoxpogovore peljem tudi zase.

**Viruse, strupe in alergene pa odplakne Enterosgel.

***Enterosgel je sicer medicinski pripomoček, ki nase veže škodljive snovi in tako prepreči njihov nadaljni prehod v organizem. Absorbira bakterijske toksine in viruse. Namenjen je pomoči ob običajnih zastrupitvah s hrano, pretiranim uživanjem alkohola, sladkorja in maščob, kot podpora zdravljenja različnih akutnih in kroničnih bolezni, alergij ter kot izdelek za profilaktično razstrupljanje telesa. Več na  www.enterosgel.si

Fotografije je posnela: Enja Brelih.