Nuša Gnezda: Najbolj na živce ji gredo sladice brez greha

Nušo Gnezda sem spoznala na nekem krasno izvedenem in organiziranem dogodku, lansko leto. Ob izpovedih treh izjemnih žensk – so mi na prizorišču po licih tekle solze. Nikdar se mi na nekem mimobežnem lepotilnem eventu to še ni zgodilo.

Ta dogodek pa ni bil le to. Mimobežen. Bil je vse prej in več kot to. Predvsem je bil človeški. In prav tak je bil najin prvi stik. Stik dveh duš. Zasoljenih in prepihanih s Primorsko, podmazanih z ljubljansko Šiško, predvsem pa prepredenih z močnim karakterjem v mladosti in kasneje, čez nekaj let, še z mehkejšo dušo in posluhom. Zase. In na ven. Za druge.

 

U: Tvoja osebna zgodba ni najlažja. V svoji mladosti in odraščanju si šla čez marsikaj, da si prišla do točke, kjer si. Kakšno je bilo tvoje življenje pred »tukaj in danes«?

N: Če bi mi takrat pri moji mladosti rekel, da bom počela to, kar počnem, tega ne bi verjela nikoli v življenju. Jaz se bila čisti upornik. Ampak res upornik z velikim U.

U: Kaj to pomeni? Kaj si počela?

N: Tega si verjetno danes sploh ne moreš predstavljati. Ravno zadnjič sem povedala mojemu partnerju celotno mojo zgodbo. Prvič v življenju. Pa sva 12 let skupaj. Z odprtimi usti me je gledal in je rekel.. #?$%.

Tudi on je razlagal, ja, seveda, mi tudi nismo bili nedolžni, smo hodili po Ljubljani in smo prevračali smetnjake,.. Pa sem mu hitro dala vedet, da to ni nič v primerjavi s primorskim uporništvom, ki je takrat vihralo v meni in v mojih tamkajšnjih vrstnikih.

Jaz sem bila čisto OK v osnovni šoli, potem pa bi lahko rekla, da se mi je v prvem letniku »strgalo«.

U: Zakaj?

N: Ne vem, zakaj. Ampak tako se mi je strgalo, da sem v šoli totalno »zabluzila«. Samo žur, žur, žur nam je hodil po glavi. Pa nismo konzumirali drog. Vsaj jaz se nisem nič drogirala. Ampak ta potreba – po hodit ven, po glasbi, po druženju – to je na enkrat prevladalo vse. Potem sem začela hodit še v Ljubljano, in veš, kaj je to za nas v Postojni? Zdela se je cela pravljica!

V glavnem – srednja šola je bila precej na glavo – nakar mi je mami postavila ultimat. Zdaj pa tako, dam ti še eno, zadnjo priložnost – ali pa greš v lokalno tovarno delat. Jaz te preživljala več ne bom. In to me je streznilo. Da sem zagrabila šolo, vsaj toliko, da sem jo. Takrat sem potem spoznala tudi takega malo bolj resnega fanta, in se počasi sestavila in začela prihajati k sebi.

U: Si tudi sama pri sebi imela kakšen poseben trenutek?

N: Videla sem, kaj se je začelo dogajati z okolico. Težave z drogo predvsem. Pa razdori družin.

Po drugi strani pa bi lahko rekla, da je bilo vse to, kar se mi je zgodilo – prav. En kompleten splet naključij. Pri 20ih sem potem spoznala tega fanta, pred tem sem se malo še zredila. Pa sem začela začela malo bolj športat, in videla, da mi to odgovorja, da mi paše tak način življenja. Da sem to jaz. Za povrh vsega pa so na Fakulteti za šport prav tisto leto zagnali mojo smer, moj program. Kar pomeni –  če bi jaz v svoji mladosti naredila vse v šusu, ne bi nikdar postala fitnes trenerka, ne bi se vpisala na svojo smer na faksu in ne bi iz tega diplomirala.

U: Vesolje je imelo načrt. J Pa se v tvoji mladosti ni zdelo tako. Ko si bila mlada, si se bojevala s svojo fizično podobo, s sprejemanjem in dojemanjem same sebe.

N: Ja, že v osnovni šoli. Pa sem imela 40 kg s posteljo vred, kot pravijo. In sem hotela shujšat. Nehala sem trenirat atletiko in to se mi je začelo malo poznat na telesu, kar je bil zame šok. Ojoj. Malo sem postala bolj polna in zame je bil to skoraj konec sveta. Tudi kasneje, pri 20ih, sem imela take težave s hrano, da sem v vsaki stvari videla hudiča. Pila sem vodo in jedla sem samo krompir brez vsega, zelenjavo brez vsega. Vsi okrog mene so, iskreno rečeno, izgubljali živce.

U: Si potem to premagala takrat, ko si začela s študijem in se vpisala na faks?

N: Ne, nisem še takrat tega premagala. Do popolnega samosprejetja je trajalo še kar nekaj časa. Prave spremembe so se na noter in zunaj začele dogajati, ko sem začela veliko brati. Brati knjige, študije, raziskovati po inetrnetu, krepiti znanje in se bogatiti.

U: Imaš knjigo, ki ti je spremenila življenje?

N: Ne, to ne. Ne obstaja tista ena knjiga, ki bi vse postavila na mesto. Izobraževat se je treba. Jaz sem res prebrala kupe knjig in literature. Treba je vedeti, da vse korenite spremembe zahtevajo ogromno dela na sebi. Toliko časa, vztrajnosti, potrpežljivosti in odločenosti, da si človek lahko težko predstavlja.

Spremenil me je tudi otrok. Ob rojstvu so se tudi povsem druge vrednote postavile v ospredje in na mesto.

U: Katere vrednote zdaj nabolj ceniš?

N: Družino. Naš skupni čas. Pa naš aktivni skupni prosti čas. Ko gremo zganjat našo »hipijado«. In to, da ostaneš zvest sam sebi. Ker je naokrog že toliko »fejka«, toliko sprenevedanja, da najbolj cenim to, ko ljudje ostanejo in so iskreni in zvesti sami do sebe. Da znajo zamahnit z roko, si reči vseeno mi je, kaj si mislijo drugi, to sem jaz. In rad/-a se imam. Za ostalo mi je pa res malo mar. V tem vidim res neizmerno svobodo.

U: Najtežje je, če sam sebe ne ceniš.

N: Točno to, ko sam sebi ne daješ več vrednosti. To je najbolj grozno in žalostno. Ustrežeš pa vse drugim. Tudi jaz sem v nekem trenutku v življenju zavedla, da sem povsem utrujena. Prazna. »Zgažena« bi lahko rekla. In takrat sem presekala. Rekla sem si, cut, odreži, tako ne gre več.

Na srečo so se takrat začele tudi poslovne stvari obračati v smer, ki mi je omogočila več svobode in časa. Začela sem z online trenerstvom, kar mi je omogočilo, da sem iz svojega urnika izpustila vsaj 30 ljudi, individualnih vadb, energij in časa. 30 ljudi dnevno, ki črpa od tebe. Veš koliko je to ene energije, ki jo iz sebe ti črpaš za druge. Ta sprememba, to me je osvobodilo.

In nenazadnje tudi ta mislenost, veš kaj, briga me. Veš koliko je ljudi naokrog, ki želijo igrat nekaj, kar niso. Veš koliko je to enega praznega truda in energije. In kako mogočno se ti to usede. Zato morda tudi bežim stran od vsega tega. In sem se nenazadnje celo preselila na kmete.

U: Kam si se preselila?

N: V Sostro. Čeprav sem bila celo življenje prepričana, da bom za zmeraj zapisana ljubljanski Šiški. Da se nikdar ne bom premaknila iz mesta, da bom za zmeraj tam, ker Šiška je »the best«. Uf, ne, ne.

U: V Sostrem torej zdaj s svojo družino živi urbana mama Nuša, ki je zaključila in diplomirala iz smeri fitnes trenerstvo.

N: Ja, saj pravim. Še sreča, da sem se na Fakulteto vpisala takrat, ko sem se. Smer za fitnes trenerstvo so namreč odprli prav tisto leto, ko sem se na DIF vpisala jaz, trajala je tri leta, potem si sicer lahko šel naprej študirat, ampak smer so po moji generaciji zaprli.

U: Kako pa si se po vsej tej razburkani mladosti in odraščanju odločila, da .. Hej, jaz grem pa na DIF.

N: O, to je bilo precej čudno. Jaz sem govorila še medtem, ko sem študirala, da nikoli ne bom fitnes trenerka. Da je to vse skupaj kar nekaj, da je grozno. Tako ali tako pa veš, kaj si vsak misli in predstavlja, ko rečeš fitnes, Saj veš kaj si predstavljaš.

U: Bodybuilderje, fluorescentne pajkice, instagram profile in ritke kot breskvice.

N: To, to. Ampak ne. Fitnes je in je lahko veliko več.

U: Kaj pa je pomeni zate?

N: Fitnes zame je, da se dobro pučitš v svojem telesu. Za katerega nikakor ni treba, da bi bilo popolno. Pač meni je fitnes to, da lahko vsak dan vstanem, imam veliko energije in me nič ne boli. Pa da vem, da lahko pojem kadarkoli karkoli. Tudi čokolado. Se pa seveda najboljše počutim po hrani, ki je zdrava.

U: Ta študij ti je torej dal..

N: Mah, nič mi ni dal. Študij meni ni dal nič. Dal mi je papir in neko usmeritev. To je pa to.

U: Kaj pa ti je na fakulteti manjkalo, kaj si pogrešala?

N: Jaz sem komaj čakala, da bom zaključila s študijem na DIFu, res. Komaj sem čakala. Sicer nisem imela jasne slike, kaj bom potem in kam me nese. Sem si pa želela, da bi bilo čim prej konec. Tudi nad prakso sem v štartu zavijala z očmi. Med študijem je bilo namreč potrebno opravit tudi prakso. In jaz sem imela do tega tako velik odpor. Tudi do trenerja pri katerem sem prakso opravljala, sem v štartu imela odpor. Ampak ta človek, ta človek mi je dal na vse skupaj čisto nov in svež pogled. Prinesel je čisto novo luč. Da fitnes nikakor ni samo pumpanje. Ampak ti daje moč, moč, da lahko rešiš nekoga, ki ima težave. Tudi na primer težave s hernijo.

U: Se pravi je ta trener ta človek, ki je prinesel smisel v tvoje izobraževanje in na študenstko pot.

N: Tako je. To je bil on. Tudi njemu sem vse to že večkrat povedala. Da hvala, da je spremenil moj pogled na fitnes in mi dal vedeti, da s svojim znanjem dejansko lahko pomagam ljudem. Potem sem pa še rodila. In potem se je vse skupaj sestavilo. Potem sem ugotovila, kaj bi res rada počela. Ker so ženske po porodu res boge.

U: Spremljam te in vidim / slišim, s kakšnimi vprašanji se obračajo nate. Od diastaze dalje,.. To so zelo intimna vprašanja.

N: Za veliko zaupanje gre in za res iskrena in izjemno intimna vprašanja ter stiske. Jaz sem pri nas nekako prva, ki je o vsem tem začela govoriti. Seveda jih je zdaj več, ampak jaz sem prva začela na glas govoriti o tem, da je inkontinenca nekaj normalnega. Da s tem ni nič narobe, da se ni treba sramovat in skrivat. Da ja, da se na primer zgodijo in so tu tudi bolečine pri seksu. O vsem sem javno govorila. In ljudje so me kar gledali in strmeli. Po drugi strani pa so mamice moj pogled, nasvete, način in vsebine povsem zagrabile.

U: Všeč jim je bil verjetno tudi tvoj sproščen pristop.

N: Zagotovo. Jaz nisem terorizator. Jaz bolj spodbujam razmišljanje, da si je treba stvari vzeti »na izi«. Da gre predvsem za neko »onging« ljubezen in spoštovanje do sebe. Ne gre za to, da se ti prvega januarja nekaj odločiš, se matraš in se forsiraš vsak dan en mesec, potem ti pa pade volja in obupaš. Nič ni in ne sme biti ultimativno.

U: Se ti zdi, da na splošno premalo govorimo o takšnih stvareh. Da so inkontinence, diastaze in bolečine pri seksu tabu?

N: Ja, to je grozno. Saj gre pa ja za najbolj naravne in običajne stvari, vsaka ženska gre pred, med in po porodu čez vse mogoče prizkušnje. Ampak verjamem, da se svet počasi spreminja. Je pa res, da vsi tovrstni trenerji, tudi iz drugih ržav, ki govorijo o takšnih temah kot jaz, nimajo niti približno toliko sledilcev, kot ta, ta »druga fitnes stran«, stran spoliranih podob, hitrih instant rešitev in 5ih vaj za raven trebuh, itd. Ampak verjamem, da se stvari spreminjajo. Ker, Ula, ljudje so že povsem na tleh. Ljudje so tako depresivni. Jaz ti povem, da bi lahko rekla, da je vsaka druga že na antidepresivih. Jaz poznam toliko deklet, ki so na tabletah, da je strašljivo in žalostno.

U: Tudi jaz sem prepričana, da antidepresivi niso nujno vedno najhitrejša in najboljša rešitev.

N: Res je. A se stvari spreminjajo, verjemi mi. Zdaj je sicer videti, kako vse skupaj strmo pada. Vsak se mi zdi, da se zaveda, da ni najboljše, da ni dobro. In da ta pot po kateri hodi, ne vodi nikamor. Zaveda se, da če bo šlo tako naprej ima dve možnosti, da pristane na dnu ali pa nemudoma nekaj spremeni. In zdaj – sprememba je ogromno. Spremeniti je potrebno namreč čisto vse. Jaz mislim, da je veliko takšnih ljudi, ki se tega zavedajo, ki želijo še tisto nekaj, kar nam je ostalo od življenja, preživeti iskreno in kakovostno. In verjamem, da se bodo začele dogajati velike spremembe. Upam vsaj.

U: Na nek način se zdi, kot da moraš v prvi vrsti prekinit odnos, vezo, ki jo imaš sam s sabo. Šele potem lahko druge stvari padejo na pravo mesto.

N: Težko je, ja. Tudi zaradi sveh teh družbenih omrežij ni nalažje. Tudi to nas zastruplja. Jaz sicer na vse skupaj gledam nekoliko bolj z distance, ampak… Nekdo, ki pa nima toliko samozavesti, izkušenj, znanja, dobrega okolja in odnosa do sebe, ga pa tudo vse te družbeno omrežne podobe lahko povsem potrejo.

U: Kaj so najpogostejša vprašanja s katerimi se srečuješ?

N: Kaj pa vem, predvsem zelo delikatne stvari.

U: V tebi so torej ženske našle na nek način intimno prijateljico, zaupnico.

N: Ja, vidijo, da pišem o vsem mogočem in me zato tudi vse mogoče sprašujejo. Kdaj mi povedo celo takšne stvari, ki jih niso zaupale niti svojim pratnerjem.

U: Kako pa ti potem živiš z vsemi temi njihovimi težavami in zgodbami?

N: Znam odlagat. Vsaj upam, da si vseh teh tujih življenjskih preizkušenj ne pišem pregloboko v dušo in srce.

U: Zaupajo pa ti tudi zato, ker res nisi stroga. Oziroma sprejemaš ljudi in situacije, takšne kot so. Tudi ti se verjetno kdaj prekrišiš, kajne?

N: Se prekršim, ja, ampak, huh, ne maram teh prekrškov. Ne maram te besede. To niso prekršeki. To je vse življenje. Ne morem na primer deliti hrane na slabo in dobro. Predvsem vidim recimo težavo v tem, da ne vemo več, kaj sploh hrana je. Ker smo povsem zbredli, poglej kaj vse se prodaja. In potem najenostavneje delimo hrano na slabo in dobro. Ampak, če jem jaz 80% hrane, ki je kakovostna, hranljiva in zdrava, lahko kadarkoli pojem kaj, kar ni. Najbolj mi gredo pa na primer na živce »Sladice brez greha«. Kaj je to? Kaj je sladica brez greha? Živcirata me kdaj tudi nepismenost oziroma neka osnovna neizobraženost pri ljudeh.

U: Kaj to pomeni?

N: Na primer, vidiš objavo o krasnem receptu tortice iz mandljev, avokada, kokosovega masla – ampak. To ni »zdrava« tortica, to je tortica s tisoč kalorijami. Ne glede na ves avokado in kokos. In zraven potem vidiš napis – Brezgrešna sladica. To se mi zdi narobe. Lepo te prosim. Ni nujno, da velja pravilo: če je nekaj zdravo, potem ne redi. Tudi to ni res. In potem gredo ljudje na vse mogoče diete – LCFK, Keto, itd,.. V njih pa so na primer kombinacije jedilnikov z veliko maščobe, veliko hidrati. In ljudje potem s pomočjo takšnih jedilnikov želijo shujšati. Jah, ne bo šlo, če ima jedilnik tisoče kalorij. Potem raje pojejte kruh.

U: Kako pa vzgajaš svojega sina? On je tak bolj srednje intenziven jedec, kajne?

N: Ma nič kaj dosti ne je. Samo to je zdaj ta starost. Star je 4 in pol in v tem trenutku je vse veliko bolj zanimivo kot hrana. Kar pa se vzgoje tiče, ga pa prav tako vzgajava povsem »na free«. Mislila sem, da ko bom postala mama, da bom čisto drugačna. Zdaj sem pa popolnoma res »na free«. Tudi kakšne prijateljice so mi zaradi tega zdaj, med odrščanjem sina, začele iti malo na živce.

U: Kaj ti gre na živce?

N: Kompliciiranje okrog otrok. Pa tekmovalnost. Moj pa zdaj že to, moja pa zdaj že to,.. Res sem se od parih zaradi vsega tega kar oddaljila. Ker nisem zmogla. Dajmo si pustit, da vsaka družina živi, napreduje in čuti po svoje. Včasih se mi zdi, da gre pri vsem tem res za neko pomanjkanje, ali pa neuresničene želje in talente staršev, ki potem vse to prenesejo na svoje otroke. In zdaj bo ta in ta takoj vrhunski športnik in njen že govori angleško,.. Za neke vrste kompenzacije čutim, da gre.

U: Kakšno je odraščanje naših novih generacij?

N: Moj sin na primer še ni videl tablice. Ne zna tudi še pridet na Youtube, ne zna si še sam prižgati televizije. In to se mi zdi tako dobro. Po drugi strani pa potem poslušam, joj Nuša, ne. Vsi bodo to vse že znali, on pa ne bo imel pojma. Veš kaj si mislim, pa ne bo imel pojma. Dokler mu jaz tukajle lahko dam sprehod in naravo, pa da se vsak dan podi po travniku in z očetom gor in dol po gozdu, se mi zdi to bistveno bolj pomembno. In prepričana sem, da bo tudi zaradi tega v življenju imel dobre vrednote. Morda celo boljše kot nekdo, ki si pri njegovi starosti že sam ure in ure vrti vsebine na Youtube-u.

U: Kaj bi še bilo treba črtat iz naših življenj, da bi bolj lagodno zadihali?

N: Uf, imava še dve uri. Hm. Obremenjenost. Predvsem z drugimi. Daj fokus nase. Kaj te notri v tebi žene, kaj tebe poganja, da boš srečen. To je pomembno. Pa čim manj preživljanja časa na družbenih omrežjih.

U: Ti si tudi sponzorske ponudbe “odrezala” iz svojega življenja?

N: Sem, ja. In ogromno ljudi sem dala na »mute«. Res ti lahko rečem, da skoraj nikogar več intenzivno ne spremljam. Spremljam le res prave prijatelje in trenerje po svetu, od katerih se učim. Ostalo sem pa prečrtala. Fokus nase. Nimam ne volje, ne časa pogledat vseh storyev na IG. Sebe je treba imeti rad. Tudi sama pri sebi čutim, da veliko vem, a mi kdaj zmanjka, da bi se na primer umirila. Zato je treba zase poiskat pravo kombinacijo. Jaz morda v svoje življenje vnesem še kakšno meditacijo ali pa dihalne vaje. Tukaj sem pa jaz še malo bosa.

U: Draga Nuša, hvala za ta iskren in res odprt pogovor. Do naslednjič se bova pa obe upam da, še nekoliko bolj »obuli«. <3

 

#detoxpogovore peljem za Enterosegl.

**Enterosgel je sicer medicinski pripomoček, ki nase veže škodljive snovi in tako prepreči njihov nadaljni prehod v organizem. Absorbira bakterijske toksine in viruse. Namenjen je pomoči ob običajnih zastrupitvah s hrano, pretiranim uživanjem alkohola, sladkorja in maščob, kot podpora zdravljenja različnih akutnih in kroničnih bolezni, alergij ter kot izdelek za profilaktično razstrupljanje telesa. Več na  www.enterosgel.si

Fotografije je posnela: Enja Brelih

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

No tags 0