Od kdaj sem taka, da me na trenutke lahko splaši ta “lahkotnost bivanja”?

Bingljam čez balkon, glavo naslanjam na belo železno ograjo in brisačo, prepojeno z dnevom, soljo in večerno vlago, ki se pentlja po mraku.

Čez cesto moje sobe na nekaj enakih osnovnih srednjeplastičnih ležalnikih binglajo gospe in deklice. Zvrnjene nazaj, z nogami v zrak in s telefoni v rokah. Enaka poza. Enako opravilo. En kader.

Smo tudi pred leti zvečer na morju res počeli prav to, štrleli drug ob drugem, a »brez bližine«, vsak zapičen v svoj svet, svojo buklo, svoje misli? Ali je bilo v odsotnosti vse mogoče tehnologije vendarle izmenjanih več besed, stkanih novih poznanstev?

Morda celo več kakovostne tišine.

Počitnikovanja na še »hipstersko neodkritih« otokih, kjer je po sončnem zahodu na dvorišču trda tema, v zavetrju plapola plamen sveče, v pričakovanju pa novo jutro, sprehod po najboljši beli kruh s hrustljavo skorjo in metanje s pomola, na glavo.

Včasih nismo imeli drugega kot sebe.

Zdaj pa je pobeg v vsaj ta navidezni »vse, kar naj bi bili« vedno prisoten, če ne v naši dlani, pa v naših avtomobilih, sobah, torbah.

Čakaj, samo malo, da nekaj vidim. Brskanje po nahrbtniku, preverjanje stanja baterije, kakšen je pri vas password za wireless?

In? Kako mi gre, tam paralelno? Kdo se spomni name, kako stojijo maili, sem preskočila kakšen odgovor ali priložnost, kaj počne kaj domovina, kultura, sodržavljan?

Za trenutek se sčisti možgan in mi vanj že nalagamo nove, relativno brezsmiselne informacije.

Novodobni FOMO, »fear of missing out«. Včasih nas je gnalo predvsem ven, v svet. Danes sedeč na riti v premočenih kopalkah lahko ponadzorujem tega, ta virtualnega.

Nepričakovano dolgo lahko počitnikujem letos. Precej brez plana in kontrole. Še pred meseci se je zdelo nemogoče, da bi v svoj urnik med vse druge obveznosti in izzive uspela za tako dolgo in nedefinirano stlačiti sebe. Kje je luknja zame, kje je luknja za naju?

Vse ostalo pred lastnim utripom srca. Še ta »job«, še ta projekt, še ta kasting, še ta intervju.
Ko zaradi vsega drugega ne ostane več nič.

Danes sem hvaležna. Predvsem zato, ker se lahko to poletje v nekaj podaljških ena na ena še naprej srečujem.

Kako gre, Ula? Vse po načrtih?

Prva ugotovitev letošnjega na penale raztegnjenega dopusta (ja, počitnikujem na Hrvaškem in še vedno žogobrcam vsaj po svojem besedišču) je bila ta, da sem pozabila na to, kako se popolnoma sprostiti.

Ne znam se več iti. Biti popolnoma na chill. S tem me dnevno sooča hrvaška ekipa, ki bi jo stereotipno lahko zapakirala v »Kako čemo? Lahko čemo.«

Brez skrbi, bo že. Nekako se bomo že znašli, prepotovali, razpakirali, našli nastanitev, scoprali večerjo.

Nekaj bo, to zagotovo.

In vedno je. Čisto vsakič se izide. Morda z nekaj improvizacije in kakšnim dnem »zamude«, ampak vedno gre, vedno gre skozi.

Jaz pa štrlim na drugi strani, izgubljena v jeziku, ki ga sicer popolnoma razumem, a drugi kulturi, v svojevrstni notranji tišini, v kateri opazujem, se borim s svojo morda slovensko, morda pa tudi predvsem lastno navajenostjo na strukturo. Na plan, načrt. Časovni okvir.

Bojujem se z nepričakovanim, s stvarmi, situacijami in razpleti, ki jih nimam pod kontrolo, ki se odvijajo spontano in povsem brez razmisleka. Bojujem se s tem, da nimam figurativne excell tabelice, nimam alinej, ki bi mi vsaj orisale moje nadaljnje bivanje. Moje jutro, moj dan.

Bojujem se s sproščenostjo drugih in tem, da pri sebi ne vem, ali je boljše, če »v nahrbtnik fliknem superge ali japanke« ali bo najenostavneje, da si zbašem noter oboje in odmislim vse vnaprejšnje načrtovanje.

Navajena sem na pol zorganiziranega bioritma. Navajena sem minutaže, časovnih omejitev, ki so veljale tako za dolžine televizijskih izjav kot bruto seštevek trajanja oddaje. Kalkuliram. Seštevam se. Na količino znakov v wordu, Mercator pike, na parkirnine, ki jih v centru po 70 centov nalagam drugo na drugo.

Navajena sem na datume in roke, na planiranje, kupovanje dogodkovno-festivalskih vstopnic tedne vnaprej, na zakon in pivo do 21.00, na stanje v vrstah, na razmišljanje v stilu organizatorjev, producentov, na optimizacijo.

Dispozicija.

Zakaj bi random stvari prepuščali naključju in nedefiniranosti, če lahko z nekaj vnaprejšnjega razmisleka in načrtovanja iz dopusta, večera, trenutka, potegneš več, ga izkusiš polneje, izpelješ bolj efektivno in enostavno?

Ne znam.

Mhm, malo ne znam več samo biti. Manjka mi, če ne vem, kam grem. Stresira me, če kontolo iz lastnih rok in misli prepakiram v naključe ali usodo, ki jo lahko spiše le naslednji prihajajoči človek ali trenutek sam.

Živcira me in živciram se. Kako absurdno. Želim vedeti vse ali pa vsaj čim več, imeti vizijo za naprej, tako na dopustu kot v življenju.

Od kdaj sem taka, da me na trenutke lahko splaši ta »lahkotnost bivanja«?

Iz brodenja po plitvinah sebe me predramijo kriki. Decibelov polni vzkliki borbe za življenje.

Mulci se porivajo z mini pomola v kristalno jasno modrino, se lovijo in si tlačijo mivko in kamenčke za hlačke kopalk, plezajo na za bojo privezano surfersko desko in simultano lovijo ravnotežje.

Rezki morski preživetveni kriki so zares brezskrbni vzklik k življenju.

Z obale se brezskrbna evforija preseli na vaško nogometno igrišče. To je razsvetljeno do takrat, ko je na njem akcija. Brez omejitev. Kje je glavno stikalo, ve vsak 9-letni domači štukolezi, ki lahko sam ukine neonski poljub asfaltu, takrat ko ga mama uspe nagovoriti k palačinkam in pidžami.

Glavna težava večera je, ko žoga pobegne v malo pristaniško blatce in mulj. Takrat se rešitev ne išče na Googlu, ampak se s pravilno tehniko metanja kamenčkov in dolge listnate drevesne veje nadaljuje borba za žogo in nadaljevanje igre.

Še je in še se da. Brez tehnologije.

Vsak dan se sreča tudi kakšno novo legendo.

Največji aparaturni legendi sta klimatska naprava in še boljši – ventilator, najpompoznejša legenda v hecu, pa je Bog sam, ki se je uspel s prstom dotakniti prav teh skritih hrvaških uval, čez nebo razgrniti bisere in kristale, v globino noči razliti pljuskajočo črnino brez konca, vsak večer sestaviti pastelni šov program difuzno pastelnega sončnega zahoda in nam dati misliti, da je vsak dan neponovljiv. Zato na zdravje! Ne le ob novem letu, ampak vsak dan. Na prvi, drugi in tretji osmi. Na 2018.

Zvrnem se nazaj, v svoj osnovni srednjeplastični ležalnik, in poslušam zgodbo o legendi, avtobusnem vozniku Anteju, ki je sredi Splita zaustavil promet, fliknil iz busa vse potnike, da bi prvemu vstop omogočil moškemu na invalidskem vozičku in drugih naučil človečnosti in sobivanjske kulture.

»Ante legendo.«

Še je in še se da. Biti človek. Brez načrta. Biti človek v odsotnosti družbeno-omrežnih puhlic. Biti na chill, na izi in sam. Solo legenda. Pa magari le v kakovostni tišini.