Pogrešam. Te. Ker tako veli beležka.

Zapacala sem se. 

Sama s sabo. Hoh, tokrat pa sama s svojo tišino in odsotnostjo. Pa saj ne moreš verjet.

Se vam je zgodilo že kdaj, da ste imeli vsega dovolj?

Ja, seveda, ta state of mind vsi poznamo.

Pa ste si rekli, hej, potrebujem čas zase, in v tem vmesnem krogu prekinili vse.

Čisto vse? 

Vse svoje pretekle klasike in standarde, da ste zradirali iz beležke sanj želje in ideje iz preteklih let (zdi se, da celo preteklega sveta), napolnili hladilnik s povsem novimi okusi in izbirami (živjo humus, živjo granatna jabolka in mlada špinača), v imeniku prečrtali kakšno ime in telefonsko številko, dali ljudi na mute (in ob tem ne imeli slabe vesti?), izbrisali prednastavljeno budilko v telefonu in jo ponastavili na drug, časovni pas in jutranjo uro?

To je pa kdaj tudi tako, no.. Bolj srednje. 

Ta prekrojitev mi danes več ne paše.

Je že res, da sem nabacila nekih konkretnih 8 kil, wooho, you see Ula iz osnovne šole? Vse bo še OK! <3

No, to se mi zdaj prvič piše na obrazu (hojla nekoliko bolj kvadratna čeljust in polna lička) in tam okrog riti (holja krila, ki so prvič ever postala miniči in zadrge, ki jih težje sestavim skupaj. In kakšne mamine hlače, ki so mi zdaj prav. Hojla!).

Ne vem pa, če bi nujno vse svoje življenje preobleka v povsem nova oblačila. 

Oh, želela sem si, da bi mi bilo po 30-tem vse tako jasno. Kristalno jasno.

In da bi že bila. Napravljena, narejena, uresničena, izoblikovana.

Pa ne gre.

Ne sodim več drugih in se ne tlačim v njihove čevlje, ker še sama v svoje vsak dan znova lezem nekako s spoštovanjem in radovednostjo. Kaj pa vem, kaj mi bo prineslo jutro, dan, večer? 

Skušam bivat – čim bolj neobremenjeno, čeprav se zdi, da me vse po malem bremeni. Da pogrešam. 

Pogrešam ljudi, ki jih več ni. Ki so odšli zares ali pa zbledeli. Naslanjam se na spomine, nostalgije, pogrešam sebe, kot sem nekoč bila in včasih celo ne vidim, kako dobro mi ali pa nam gre prav zdaj, prav tukaj.

Pogrešam pripovedovanje zgodb, obujanje spominov. Pogrešam skupnost, ustvarjanje, pripadnost. Pogrešam neindividualno srečo. Pogrešam najin ali naš urnik.

In ne mene. Mene same. Ki vseskozi nekaj mora. Nekam it, nekaj končat, nekaj napisat. Z nekom se srečat. Spat.

Ker tako veli beležka.

Hecno je, kako jasno vidimo za nazaj in kako izčiščeno je včasih, vse za naprej. Sedanjost pa se ovija, v sivino, kot dolenjska avtocesta ki jo ob jutranjih poročilih premagujem v sončnem zahodu, tam nekje pri grosupeljskem delu na cesti in zastoju.

Tako je mogočna, tako zmore prevzet, kot tisti trenutek, ko izza megličaste tančice končno prodre žarek. In se mi uperi direktno v zenico desnega očesa.

Hej, spet nič ne vidim! 

Sedanjost bolj kot ne čutim, videt je kdaj ne znam.

Čutim, da pogrešam.

Sebe na 100% in se jezim, ker to ta hip nisem. Sebe med ljudmi, pijačami, klepeti, ponočevanji, muziko, barvnimi kosili in temnimi kletmi, ker tudi to več niti nisem. Sebe z vsem entuzijazmom in voljo, ki jo imam velikokrat zjutraj, ko se dobro naspim, pojenja pa lahko takoj tam po 12ti. Sebe z vsem razumevanjem in potrpežljivostjo, ker se zdaj marsikomu ali marsičemu raje izognem. Bohpomagi, ne da se mi več. Sranja. (milorečeno)

In potem pogrešam. Nenaporne odnose in ljudi. Ali pa ljudi in odnose, ki so ravno prav naporni in ki bi pustili tudi meni, da sem, po svoje, naporna. Nenaplanirane zmenke in klepete. Ali pa ravno prav naplanirane, ki bi pustili, da se obenem lahko kar končajo, brez slabe vesti ali prevesijo v celo tako prijetno – pizdarijo. Pogrešam zvonec telefona, ki ga redno dajem potihem, ker mi gre v resnici na živce, ko zvoni. Pogrešam, zvonec domofona, ki je na tihem že 14 let, ker mu od nekdaj ne dela slušalka.

Pa ga še vedno pogrešam.

Pogrešam stik.

Pogrešam.

Te.

Verjamem, da je življenje ciklično in da se prave stvari vrnejo. Da je nujno, da nas razpiha in odplakne, ker se lahko spet srečamo, ravno tam in takrat, ko bo ravno prav naporno in splanirano.

Sem pa neučakana, čeprav vem, da je prvi premik vedno v nas samih.

Slišim se, to že. Pogrešam slišat pa.. tudi tebe.

Kje si?

O sebi, notranji zapacanosti,, odplaknjenosti in resničnem state of mindu razmiljšam tudi zaradi: www.enterosgel.si

Foto: Enja Brelih