Poljub, Ula: Janez, hvala ti. Ta kolumna je zate.

Ko sem pri 21 letih prvič iskala svoje prvo pravo stalno odraslo domovanje, se vzpenjala po marsikakšnih stopniščih, rogovilila po dvigalih, stiskala roke, brala oglase, srečevala nepremičninske agente in lovila dom od centra do obvoznice, sem to svoje malo v Šiški – odškrnila povsem v tišini.

Še danes sem tu. V mansardi brez veliko vrat in z veliko lesenimi tramovi.

V njej je zapisanih vsaj 14 let mojega življenja, več kot le kakšen bivši fant, napolnjene in izpraznjene skupne police, zamenjani in vrnjeni ključi, napisane diplome, smrti, pretočene solze, podaljšanja jutra, najboljša kosila, objemi brez besed, kilometri serij in filmov, pivo, špricerji in dvojno izolirane sosedine stene. Ker so se k njej preveč suvereno valili smeh, sreča – pa visokotonci in basi.

To stanovanje je pravzaprav z mano skorajda polovico mojega odraslega življenja, če ne kar vse moje zaresno življenje. Uli je v njem odložila najstništvo, šla je skozi študenteraj, šla je skozi kakšno enonočnico, skozi zrele odnose in prve službe.

Skratka, v tistih prvih dneh mlade selitve se je zdelo, kot da bom čez vse to šla sama. Kot da tu, levo, ni in ne bo nikogar.

Danes sem prepričana, da je nekdo zagotovil in poskrbel za to, da se ob prvih ogledih stanovanja, ko smo se še odločali za njegov nakup, sosednja vrata niso odprla. Grožnja, podkupnina, le prošnja morda?

Ne vem. Vrata se tistih nekaj dni ogledovanja in selitvenega džumbusa niso odprla. So se pa kaj kmalu za tem.

Ker Janez je tak. On rad preveri, kaj se dogaja. Kaj se dogaja pred vhodom, kaj se dogaja na stopnišču, rad ima stvari pod kontrolo, rad pošnofa.

On je eden izmed tistih slovenskih sosedov, ki natanko ve, kaj se dogaja, tako v hiši kot na ulici. Pa na vogalu, v prvi trgovini. A ne iz žlehtnobe. Bolj iz firbca.

Prepričana sem, da so ga na začetku skrivali ali ga vsaj poskrili. Ker je glasen, ker je na prvo žogo nenavaden, ker je lahko, se zdi, brez dlake na jeziku, včasih brezobziren. Zna se ti zgoditi v napačnem trenutku tvojega dneva, vtika se v vse tisto, kar ni njegovo, in ne nazadnje – poskrili so ga, po mojem, tudi zato, ker je pojava.

Ker je videti kot en tak daljni bratranec Michaela Moora. Pozimi si v ušesa zatlači vatko ali palčke za ušesa, da ga ne prepiha. In z njimi štrli po hodnikih. Poleti raca naokrog v prekratkih kratkih hlačah.

Ampak če se ne boriš z njim, ampak ga sprejmeš takega, kot je, mu mogoče celo nakloniš trenutek pozornosti, da se ustaviš in prisluhneš, kaj ga res vse zažuli, zakaj tako funkcionira, zakaj se razburja, zakaj se zažene in odriva v vse to, v kar se – vidiš širšo sliko.

Janez je odrasel v stanovanjski hiši, v kateri živim, tu je bival vse življenje, najprej z družino, potem – preseljen v veliko manjše stanovanjce na vrhu – sam. Janez je zbiratelj, ima spomin in sentiment, kopiči, shranjuje, evidentira in se težko loči. Živi pod temnim lesom in med spomini in škatlami.

In je navezan na to hišo.

Po poklicu je bil tajnik, zapisoval in beležil je vse mogoče informacije – in tudi to mu je ostalo v krvi.

Janez ima tudi otroško paralizo. Vedno se mi zdi, da je znal biti prikrajšan ne le za aktivno zrelo življenje, temveč tudi za »normalno« otroštvo. Da je bil dobesedno prikrajšan za svobodnejši korak v življenju, ker ima eno nogo malenkost krajšo od druge.

Zdi se mi, da je verjetno od osnovnošolskih let postal bolj borben, ker je bil že od mladih nog zaznamovan z drugačnostjo, in ravno zato mislim, da je njegov karakter bolj bojevit in glasen. Bogve kolikokrat so mu nagajali, ga opravljali, zmerjali ali mu zgolj niso dali priložnosti. Zapisalo se je v njegovo osebnost, v način, zakaj in kako se od nekdaj malo bolj glasno postavi zase, išče nepravilnosti in krivice, zakaj se tako bojevito zaganja v življenje.

Naštiman je, da se tisto njegovo mehko jedro notri, ne glede na vso to filmsko in pompozno Kusturica pojavo od zunaj, ščiti.

Mislim si, da jih je na svoj račun v življenju verjetno doživel in slišal veliko, preveč.

Včasih je bil to človek, ob katerem sem tudi sama zavila z očmi. Nekajkrat sem se zagotovo tudi načrtno izognila srečanju pred vhodnimi vrati, da ne bi bilo treba kar nekaj klepetati ali spet reševati kakšne medsosedske težave.

Izogniti bi se kdaj želela tudi zato, ker je vedno vedel, kdaj sem prišla domov in s kom, pa tudi, če imam plačano položnico za elektriko in ob katerem oknu bi mi znalo zamakati. Ker si mora človek pa ja sam znati letno spucat obrobe.

V hiši so pred leti želeli celo izglasovati, da ne bi bil več hišnik. S telefonskimi klici lastnikov stanovanj, drugega za drugim.

Takrat sem poštekala tudi, kaj v resnici pomeni lobiranje. In rekla, veste kaj, NE. Toliko me pa ne moti. Naj zasluži kakšen evro s tem, da popiše števce, medtem ko benti kot zmešan, motovili in ropota z lojtro, se z njo zatika v stopniščno ograjo in zamenja še nedelujočo žarnico.

Prav ta spotikajoči se rogovilež, prav Janez je v zadnjem letu postal moj prijatelj. Marava se že nekaj let. Zdaj pa lahko rečem, da se ga iskreno veselim srečati. Da ne gre več za toleranco in živeti moramo skupaj pa se dajmo potruditi moment. Prirasel mi je k srcu. Iskreno.

Ko sem tudi jaz dokončno spustila vse predsodke, ko sem tudi jaz pokazala svojo ranljivost in človečnost, ko sem si vzela pol minute več, da skupaj podihava sveži zrak na stopniščnem oknu, ker se Janez zdaj že težko vzpenja v zadnje nadstropje naše hiše, kjer stanujeva.

Ko sem prisluhnila, kako on zares je, kaj ga tišči, kaj so njegove zagonetke. Skrbi, ali bo ta mesec imel za stroške stanovanja ali ne, dvomi in razmisleki o tem, da razmišlja, da bi se preselil v dom, da je zanj takšno bivanje tu – preveč, da ga bolijo noga, pljuča, glava, srce.

Da se mu velikokrat zdi, da ni več vredno živeti.

Da se da vse premagati, je prepričan, od zlomljenega srca do vozlov v glavi. Da pa je najtežje, ko odpoveduje telo. Ko te zapušča zdravje in ko loviš sapo, da bi sploh še kaj povedal.

Zato skupaj raje gledava v kristalno jasne gore, ko mu na oči pridejo solze in se spomni, kako je z zanosom hodil v hribe ali brez hojice vsaj v center mesta.

Takrat in zato vem, da je Janez moj človek. Tudi zato, ker posluša glasno glasbo, sicer ne tiste po mojem okusu, a jo ubere na enak način, na volume up in odprta okna.

Janez je moj človek zato, ker me pokliče, ko me en teden ni doma, in preveri, kje sem, kako sem in kaj se dogaja, češ, pred vrati vidim parkirane tvoje superge, ki se že nekaj dni niso zganile.

Postal je človek, ki mi zdaj pošlje SMS, ko koledar sreča 8. marec, in mi zaželi, da bom – srečna oseba in še naprej fajn ženska. Ne glede na to, da mi je prej pošiljal le obvestila za srečanje stanovanjske skupnosti in raznobarvne maile, s katerimi je obveščal, katere mail naslove ima ukinjene – in kaj vse malo po »hoardersko« zbira, od starih Telekomovih kartic do okvirčkov za diapozitive.

Janez je pravzaprav iz soseda, v katerem nisem našla skupne podobe, na neki način postal moj prijatelj.

In hvaležna sem za ta reality check, za ta stik z realnostjo, za ta trenutek, ko sem jaz osamela v svojem življenju in preštela sebe in na prste roke svoje prioritete in naklonjenosti in se je iz nekega čudnega trenutka, iz nekega čisto nepričakovanega ovinka pojavilo sosedsko sonce.

Vse življenje si nabiramo neki menda dober network, poznanstva, inteligentne sogovornike, outrageous prijatelje, kreativce, zaupnike, tiste z renomejem, dobrim stažem, s fizično posebnim, dovršenim ali preprosto kul izgledom, podobo, ki preseneča že na prvo in smo zato zitrigirani, da bi poznali, dali priložnost, ker je »kul«, vsaj videti je tako.

In potem, opa, ne, ne.

Morda je še v katerem kontekstu »več je več« dobro pravilo, več je več, ko se imamo fino, več smeha nikdar ne manjka, več ljubezni, več sproščenosti, več dobrosrčnosti, več empatije. Za vse to sem.

Ampak, ja. V nekih medčloveških odnosih pa je, vsaj zame, manj postalo več. Vse tisto naokrog je celofan. Vse tisto, kar imamo kdaj pred nosom, pa ne vidimo, je zares tisto, kar bi nam polepšalo življenje ali pa vsaj dan.

Tako da, vidiš, Janez, hvala ti.

Ta kolumna je zate in za vse sosede. Ta kolumna je za vse tiste, ki skrbite za prijazen dan, tudi na stopnišču, da nas učite videti čez sebe in s skupnimi močmi poiskati skupni jezik. 

Hvala za tiste male odrive v jutro ali pa srečno večerno lazenje nazaj domov.

Hvala za teh 14 let. Hvala, da čez življenje v Šiški tudi zaradi tebe – nisem šla sama.

In ne daj se, Janez. Še hočem s tabo gledati v te kristalno jasne gore. In poslušati srednje dobro muziko. 

Ps: Najboljše mu se mu je zdelo, da mi je na fotki lahko “osle” pokazal.