Poljub, Ula: Kje je doma ta mali primitivizem

Vau, totalen šunder je. Še zadnji dan brez dežnika in šala okrog vratu, sedim na vrtu ljubljanske kavarne.

Tipkam.

Vrabčki se grejo taekwondo za preostanke sladkorčkov na mizi, sosednje omizje trebuhastih “imam denar in kadim cigaro” moških se ob 11h dopoldne polnovratno ozira za mimoidočo visokoraslo blondinko.

Dobra je, dobra.

Za mano visoko noseča mamica s še bolj visoko nošenim pitchem v glasu razlaga, kako je treba ukinit ocene v osnovnih šolah in kako tekmovalnosti med otroci overall niso fer. Pa kako ni več enostavnih tekem, šolskih, športnih, bilokakšnih, ampak se je vse močno spremenilo. Razrasle so se mini olimpijade, predstvitve ritmik in telovadbe, vihtenja na lestvice in lovljenja rezultatov. Predvsem pa se je razbohotila tekmovalnost med starši.

Ampak, lej, potrka po mizi. Pri njih doma že ni tako.

Sodelovati, ne zmagati.

Razveselita me dva turista, ki ju prav en malo boli za medtedensko ljubljansko dopoldansko bezljanje, ampak oba, tudi dekle dolgih las, na brunch prideta direktno izpod tuša. Z las jima kaplja na jedilne liste.

Oni in mi.

Hočem ugriznit v toast, pa mi okus in brbončice požge izpihnjena sosedova cigarna sapa. Nekaj aptita mi odneseta tudi skravžljani kosmati trebuh in moški popek, ki nalahno viri izpod majice.

Oni in me.

Prisluškujem. Prisluškujem čemu in zakaj taka omizna suverenost, ta cigarni dimni oblak podkrepljen z necenzuriranim ogledovanjem za ženskami. Od kod ta samozavest? Ne bi jih namreč umestila visoko, na kakršno koli lestvico in jim pripisala kakršnih koli spoštovanja vrednih življenjskih rezultatov.

Sodelujem naprej.

Zazvoni jim telefon, obrnejo še nekaj klicev. Klasična hitra prepucavanja v stilu pa kje si ti, kdaj se vidimo, kdaj boš dal za rundo in naslednjič ti častiš..

Po pofočku z enako mislečimi (in trebuhastimi, predvidevam), se na drugi strani slušalke znajde še ženski glas, ki pa mu moško omizje naloži le nekaj ekstra opravkov. Brez povabila na drink. Nje nihče ne bo častil.

Oni in ona.

Pogovor se zaključi, med nabor cigarnega pepela in nekaj ostankov pijače na mizi pa prileti še nekaj komentarjev. Ja, Mojca je bila. Saj veš katera. Oh, tole bo ona zrihtala v trenutku. Potem bova pa še do Kranja skočila, vmes bo pa en blow jobek naredila. Hahaha. Ha. Ha.

Blow jobek, si mislim. Super.

Blow job se mi pa res ne zdi majhna stvar, sploh pa ne takšna, da bi jo polnoustno vrgla tja, med vrabce, raztresen sladkor, sebe in dve mamici, sedeči za sosednjo mizo.

In sploh pa ne trenutek ali dejanje, za katerega bi se stlačila v prostor za sovoznikove noge in se pred skravžljanim trebuhom zložila na kolena. Medtem, ko on s cigaro časti druge, jaz pa čistim njegove opravke.

Težko razumem to grotesknost, ko dejanje naklonjenosti, strasti, magari vihravega trenutka in nerazcionalnega razmisleka med dvema, lahko zreduciraš na gumijasti avtomobilski predpražnik. Na dejanje, ki bi po mnenju razporka in kosmatega popka, skorajda lahko spadalo v opis nalog, na razčlovečenje, odnosa in intime same.

Vem, vem. Obstaja veliko različnih ljudi, vsak po svoje dojema ljubezni, spolnost, intrige, odraščanje in celo starševstvo.

Seveda ni napisanih pravil in hvala bogu za lastne odločitve, želje, načine bivanja in romanticiranja.

Me pa zanima, kje je še vedno doma ta mali primitivizem?

Si moški ne želijo biti ljubljeni enako strastno in ranljivo, si ne želimo vsi, da bi dele naših teles obdelovali in marali. Spoštljivo.

Razumem, da ne poznam vseh ozadij in da sta Mojca in Trebuh morda srečna, da ju izpolnjuje ta mesečna vožnja do Kranja, da se morda imata celo lepo.

Sem pa prepričana, da velik del tega, kako o nečem govorimo izven okvirjev samega dejanja ali trenutka, predvsem veliko pove o nas samih. O tem, da se nam cuzanje lizike na kolenih pri rdeči semaforski luči zdi zabavno, forica, kot nekaj, do česar smo celo upravičeni, kot nekaj, na kar si bil ponosen, ko se ti je zgodilo prvič, tam nekje v rosnih najstniških.

Pa smo vseeno o prvih telesnih stikih govorili drugače. Z neko nerodnostjo, z zardelimi lici, s ponosom, šepetaje ali na ves glas, a vseeno je bilo čutit neko iskro. Neko neučakanost, strast, dvom in željo, da bo naslednjič boljše, drugače ali isto.

Ampak, da se bi ja zgodilo še enkrat in spet.

Zavihtim se v tipkovnico, ker sem omizju v resnici hvaležna, za še en vpogled v človeka in ljudi, ki se mi zdi, da jih poznam in vsaj na pol razumem, pa me vendarle še vedno zna presenetit. Kakšni smo.

Mi vsi.

Ta retro direktorska kliše varianta odnosa tajnica in nadrejeni se mi zdi preživeta, passe, neumna in prazna.

Vsi si damo lahko več. Vsi smo ranjeni in občutljivi, vsi kaj kompenziramo, vsi kdaj celimo brazgotine in hrepenimo po prepoznanju. Da smo, dovolj. Dovolj lepi, dobri, pametni, uresničeni. Dovolj za biti marani, ljubljeni, spoštovani.

In le mi si sami sebi stojimo na poti.

Nimam in ne želim degradirati seksa na prostem, ljubljena v avtu, blow joba na hitro ali skrivaj, poljubov okranjcljanih s cigaretnim dimom in alkohlim hlapom na žnablju.

Ne želim tudi bivati v družbi, kjer moški ženski ne reče več, da je fajn, da je krasna ženska, da si je želi. Ne želim reduirati strasti med vsemi nami, tudi žensko suverenost in svobodo maram. Pa zapeljevanje, dvorjenje, kompliment.

Prižig cigareta, odprinje vrat, pridržanje plašča, to se mi zdi gentlemensko in lepo.

Oprana srajca, topla večerja in stisk na kavču.

Smo pa v tem divjem svetu postavili že polno pravil in kritik, se zafrustrirali sami in širše, kastrirali sebe in okolico in vendarle uspeli ohraniti še veliko primitivnega.

Ne gre za lestvice in ne za rezultate. Ne gre za zmagati, temveč sobivati.

Za sodelovati gre. V ljubezni. In življenju samem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

No tags 0