Pripravljena nate, lajf! <3

Poletje se je zame spakiralo v kovček. Čeprav še vedno, medtem, ko se kdaj izgubim na družbenih omrežjih, sanjarim o svežem skoku v morje in o tem, da s sabo v avtu trogam samo extra par kopalk in eno ogromno brisačo. Pa liter in pol vode, osnovni survival kit. Lani sem po dolgem času, po peščenih in prodnatih plažah, hodila sredi septembra – in, kej tazga.

Skoraj nikjer nikogar, ležalniki frej, v zraku le vetrič, pred mano pa lesketava gladinca morja.

Pred leti bi dala vse, da bi me je ujel val največjega morskega dogajanja, da bi me zvečer lovile vsemogoče unc unc glasbene spremljave, da bi se lahko vsak večer super fino oblekla in namazilila, na mizi pa bi stala ogromna orošena sangrija z najdaljšimi slamicami na svetu, ah, Rovinj in recimo časi Monvija.

Zdaj se mi je zdelo najboljše, ko sem na Zakintos prišla zadnji dan sezone, ko so, medtem, ko sem se pakirala v poškrobljeno belo sobo, še zadnjič do fula na glas navili svoj sound system klubi z imeni G-Spot in BJ. In me ni bilo ven, hehe.

Naslednjo noč, ko so se mi povrnile raziskovalne moči, pa so vsi lokali in klubi, poimenovani po dotičnih telesnih mestih in aktivnostih, za nekaj mesecev zaprli svoja vrata. F*** Yeah. Kolk dobr. Nikjer nobenga.

Sej je noro, kaj vse se nam je že zgodilo in kako nas življenje gnete vsako leto v nov hlebček. Za nove dogodivščine sem redi, kufer prave velikosti, za držalo stisnt v dlan in vse, kar porebujem, zadrgnit in za nekaj potovalnih ur pospravit v nadglavni avionski kompartment, imam. Življenju pa prepuščam zemljevid in lokacije. Včasih preplanning uniči pristnost, včasih se po najbolj dolgočasni uri štrljenja nekje z nekom, zna zgodi cel magic. Zato, voila, naslednje poglavje še ni spisano, sem pa pripravljena nate, lajf! <3

Foto: Enja Brelih