Rebeka Dremelj: “Ne” je bil absolutno prava odločitev

Najlepše je to, da jo kontaktiraš – in nikdar ni nikakršnega problema. Da ti vse. Čas, voljo, pozornost, srce. Če se le da, te povabi. V objem ali pa kar k sebi, na drink. Ker ve, kako malo je treba, da je svet lep ali pa vsaj nekoliko lepši. Ker se je nahodila, čez svoje poti, uspehe, prepreke, dvome in spotike, ter nazadnje vse skupaj odložila v kot. In ostala samo ona. Brez bullshita in olepšav. Maram jo, ker je. Vztrajna, ljubeča in srčna. In predvsem zato, ker je garačka. In ni fejk. <3

 

Zdi se, da nas življenje velikokrat preizkuša.. Kako se ti boriš z njim? Se sploh boriš ali zaupaš, da življenje ve, kaj in kako je treba?

Odvisno je, kakšna prizkušnja mi pride na pot. Radi govorimo, da je življenje nepošteno, krivično. Po drugi strani pa mislim, da je morda celo prav, da so se nam določene negativne stvari zgodile, ker smo se mi iz njih nekaj naučili. Vedno pravim, da je treba na vsako stvar gledati z odprto glavo in odprtim srcem. Že Mali princ je to vedel, da je treba gledati in videti s srcem. In verjamem, da če to zares počnemo, se nam določene stvari pokažejo, oziroma se razjasnijo, zakaj so se nam zgodile. Govorim o takšnih zadevah, kot je na primer bolezen ter drugih preizkušnjah, ki niso tragične. Tisti ljudje, ki pa imajo za seboj določene tragične izkušnje, ki so se končale s smrtjo ali pa bodisi s kakšno drugo resno tragedijo, pa verjamem, da bi se težko strinjali, da je treba gledati s srcem. Tko, da.

Življenje ne ve vedno kaj in kako, vseeno se je kdaj treba zoperstaviti in se boriti. Ampak po pameti.

Tvoja največja zmaga?

Je.. Hm.. Največja zmaga je ta, da sem sama zase dobra mama. Marsikdo bi mislil, da bom o največji zmagi govorila o zmagi nad boleznijo, ampak ne bom. To je bila le preizkušnja, ki mi je v življenju jasno dala vedeti le, kaj je pomembno in kaj ni. To, da pa sama sebe vidim kot dobro, predano mamo, ki svoje otroke vzgaja v empatična in spoštljiva bitja, to se mi pa zdi največja zmaga. In resnično upam, da se bova čez 10, 15 let pogovarjali o tovrstnih zadevah, in da bom istega menja in da me moja prepričanja in da me moja vodila, ki jih dajem svojim dekletom, ne bodo razočarala.

Tvoja največja preizkušnja?

Bolezen. In pa materinstvo. Bolezen je bila zelo velika preizkušnja mojega karakterja. Takrat, ko sem zbolela sem od vseh navzočih, ki so bili zraven mene, bila jaz nekako ena izmed najmočnejših ljudi. Bila sem steber, ki je vsakemu posebej skušal razložiti, da je to vse skupaj le en »prehlad«, ki bo minil.

Druga najtežja preizkušnja je pa zagtovo materinstvo. Toliko knjig je napisanih o nosečnosti, toliko knjig je o tem, kako si je treba trebušček mazat, da ne boš dobil strij, da ne boš ne vem česa vsega narobe naredil v nosečnosti, tako malo pa je knjig, ki bi ti povedale, kako in kaj pa zdaj s tem malim drobcenim bitjem početi. Zdi se mi, da smo ženske v začetkih materinstva res postavljene pred eno tako neverjetno preizkušnjo. Najprej smo pod eno drogo, ki se ji reče zaljubljenost. Ker se zaljubiš v tega svojega otroka, in vsi vemo, da ko smo zaljubljeni ali pa smo bili zaljubljeni, da smo določene stvari delali “malo brezglavo”. Se pravi, glede na to, da smo zaljubljeni, in glede na to, da ne vemo najbolje, kaj in kako delati s tem malim nebogljenim otročkom, je to res zelo velika preizkušnja. Obstajajo ženske, ki določenih stvari ne zmorejo, in zato se verjetno tudi začne kazat kaka poporodna depresija, kar je daleč od tega, da bi to bilo zaničevalno, to je ena vrsta bolezni, ki jo je treba zelo, zelo resno jemati. Jaz te »nesreče« nisem imela, ampak, me je pa po drugi strani potem prizadel rak ščitnice.

Kako se je Rebeka z leti spremenila? Letos si v svojem zadnjem videospotu odvrgla vse, podlajške za lase, ličila in glasbi dodala močno, sporočilno zgodbo?

Sem se. V zadnjih letih sem se zelo spremenila. Ena stvar je, da se staram – in pravijo, da starejši kot si, bolj si moder. 🙂 S tem se absolutno strinjam. Druga stvar pa so te, prej omenjene, preizkušnje. Po vsem tem sem postala oseba, ki se ne trudi več ugajat. Tisti trenutek, verjameš ali ne, ko sem se odločila, da se bom (brez kakršnega koli poniževanja ali sramu) začela poslušati in govoriti NE – Ne, ne bom; Ne, hvala; Ne, ne zmorem. Tisti trenutek, ko sem se odločila, reči “Ne”, ko sem vsakemu v obraz povedala, kar si mislim in kar mu gre, tisti trenutek se mi zdi, da sem v resnici začela biti deležna tudi večjega spoštovanja, kot kdajkoli prej. Kar je bizarno. Ko sem se trudila ugajat, ko sem res bila v fazi, ko bi za vsakega vse naredila, se mi zdi, da se je marsikdo našel, ki se je, po domače rečeno, delal norca iz mene. Ali pa me zaničeval. Tisti, trenutek, ko pa sem se začela postavljati zase, pa sem začela biti deležna nekega pravega spoštovanja. “Ne” je bil absolutno prava odločitev.

Misliš, da so takšne teme še vedno tabu? Imaš občutek, da se vedno bolj spreminjamo v sterilno in pofiltrirano družbo? Si še sploh upamo bit meseni, skozlani, zmačkani, utrujeni in nezadovoljni?

Uf, zelo dobro vprašanje. Mislim, da si čedalje manj upamo biti skozlani in zmečkani in nezadovoljni. Vsa ta družbena omrežja, ki so nam naredila neko določeno uslugo, sploh nam, medijskim osebnostim, so ustvarila tudi veliko določenih zvezd enodnevnic, in nam naredila tudi veliko hudega. Izgubljamo stik z realnim svetom, z realnim življenjem. Prav zato se jaz tako trudim, vsakič znova, pa četudi preko svojih blogov, ljudem povedat, kaj je tisto, kar je realnost. Škoda je to, da tovrstnih zapisov ne berejo najstnice, za katere mislim, da bi jih morale, temveč tiste mame, tiste osebe, ki so načeloma tako ali tako enakega menja kot jaz. Srčno upam, da naprej svojim otrokom delijo pametne nasvete, jaz se pa prav tako na vse pretege trudim, da bi svoje otroke vzgajala v pravi smeri. Da je pomembno sodelovati, ne zmagati in da ni pomembno, kakšen si, s kom si, itd,.. temveč, da se imaš rad. Se pa iskreno malo bojim, kam nas vodi ta svet. Nimam dobrih občutkov, ko pomislim, kako se bova o vsem tem pogovarjali čez 15 let.

Kdo sploh postavlja te pritiske in standarde, kako naj bi bilo, da bi bilo všečno? Kaj misliš, da so sodobni ideali in za katere si želiš, da bi to bili / postali?

Te pritiske postavljajo družbena omrežja. Tudi mediji so po mojem mnenju izgubili svojo moč. O sodobnih idealih pa zelo težko govorim, ker zame to, kar bi naj »sodobni ideali« bili, to je zame ena velika napaka. Težko govorim o teh idelaih, ker jih v 90% preziram. Mislim, da se bo moralo slej marsikaj spremeniti tudi na Instagramu in Facebooku. Po mojem mnenju se bodo logaritmi na Instagramu začeli spreminjati in se bo začelo vsaj mlajšo populacijo učit, da všečki niso pomembni. Ker se mi zdi, da je to tako ali tako prešlo že čez vse meje. Mislim, da tisti, ki so ustvarili in vodijo Instagram ali Facebook, zagotovo niso imeli namena narediti in ustvariti vsega tega, kar sta ti dve platformi prinesli. Mislim, da se bodo začele te stvari spreminjati, ker imajo tudi vsi oni svoje otroke in vidijo, kam vse to pelje.

Kako na tako iskrene zapise reagirajo tvoji sledilci, bralci?

Reagirajo odlično. Presenetila me je revija Suzy, ko mi je dala nagrado za junakinjo leta, ker brez dlake na jeziku delim svoja razmišljanja in izkušnje s širno Slovenijo. Jaz mislim, da je to nujno potrebno, jaz sem se tu našla, jaz sem si to vzela kot »moje poslanstvo«, da povem, kar jim gre, kar nam gre. Vsem skupaj. Tisti trenutek, ko sem spregovorila o bolezni, sem videla, kakšen val koristnih informacij sem sprožila po Sloveniji v povezavi s ščitnico. In vse to sem naredila jaz, z enim zapisom, priznanjem, da imam raka na ščitnici. Verjamem, da sem pomagala ogromno ženskam, ker so dobile nove informacije, znanja, nasvete, pomoč, za katero sploh niso vedele. Ženske na primer niso niti vedele, da je ščitnica tako zelo pomembna, ženske niso vedele, da so hormoni bencin motorja, ki poganja naše telo, da brez hormonov ne moremo normalno živeti. To so bile informacije, ki niso bile znane. In ko sem jaz o tem javno spregovorila, so te informacije zaokrožile in postle znane. In takrat sem ugotovila, da je pametno, da še kakšno situacijo tako sprožim, ker sem opazila, da je v mojih zapisih moč. Lahko bi to svojo medijsko moč izkoriščala izključno sebi v prid, pa se mi zdi, da se na dolgi rok to ne bi dobro izšlo. Verjamem pa tudi v karmo, zato sem se odločila, da bom vso to mojo medijsko moč izkoristila za družbeno koristno osveščanje.

Se kdaj počutiš, da bi moraš »v janosti« kazati le svoje uspehe, navihane prebliske, nasmehe in optimističen pogled na svet?

Ne, če bi se tako počutila, potem ne bi začela s pisanjem bloga. Pustimo družbena omrežja, tam se tudi jaz potrudim, da imam lepe slike. 🙂 Ampak v blogu pa jasno povem, da se potrudim, da imam lepe slike, da vse slike niso tako fejst, da so obdelane in so čez filtri, itd. Na blogu se res potrudim, da govorim in pišem iskreno, tudi o tem, da bi kdaj svojega moža najraje spakirala v vreče in ga postavila pred vrata, o tem, da sem tudi jaz kdaj naveličana svojih otrok, čeprav jim imam tako rada, da bi jih kar požrla, ampak pride pa dan, ko bi jih dobesedno – požrla. To se mi zdi, da so stvari, ki jih ljudje potrebujejo. Ker ženske, sploh mame majhnih otrok, smo zelo velikokrat brez časa zase. Lahko kar malo padeš v eno začarano kolesje in nisi najbolj zadovoljen, ne veš, kako bi se iz tega »ven skopal«. In potem vidiš, da je v istem šmornu tudi ena Rebeka, za katero je na družbenih omrežjih sicer videt ali pa mislit, da živi krasno življenje, potem jo pa začutiš in prebereš, da bi tudi ona svojega moža kdaj najraje zadavila, pa se mogoče malo boljše počutiš. 🙂 Tako da ne, nimam potebe kazat izključno svojih uspehov.

Ceniš z leti druge stvari?

Cenim ogromno drugih stvari. Od nekdaj sem cenila ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje, empatijo in dejstvo, da je treba drugim pomagat. Zdi se mi, da starejša, ko sem, še bolj cenim te vrednote. Čedalje manj pa imam željo po izpostavljanju in tem, da moram neke stvari naredit le zato, da bodo tudi drugi zadovoljni.

Kako in kje ti spočiješ svoje misli, duha in se napolniš z zagonom? Kakšen je tvoj #detox?

Smešno se bo slišalo, ampak nimam neke pretirane potrebe napolnit same sebe s kakšno duhovnostjo ali pa meditacijo ali pa karkoli takšnega. Jaz se super počutim, če grem lahko zjutraj v hrib, da se nadiham kisika, in da sem cel dan naspidirana. Super se počutim, če imam čas, da se srečam s prijatelji, da se družimo, se pogovarjamo, zafrkavamo, kaj spijemo, da se imamo lepo in fajn.

Najlepše pa se detoxriam s svojima otrokoma. To sta bitji, ki sta rasli v meni, to je nekaj neverjetnega. Včasih, na zelo dober dan,  lahko samo v tišini sedim in ju občudujem.

Na kaj si res alergična?

Najbolj sem alergična na človeški egoizem. Najbolj od vsega me mori to, da določeni ljudje gledajo samo »na svojo rit« in prepričana sem, da bo take ljudi nekega dne nekaj tako po glavi udarilo, da jim nič ne bo jasno. To, da ni empatije do sočloveka, to me žalosti, to me ubija. To, da parkiraš na parkingu za invalide, to, da parkiraš na pol v trgovini skorajda, ker si ti ne da naredit šest korakov več, to, da ne vidiš starejše gospe ali gospoda, ki vlačita težke vreče in ne ustaviš na prehodu za pešče ali ne ponudiš pomoči, to, da se zagrebeš za ležalnike pa te cel dan ni, to, da zadnji »šnicel« vzameš dol s plošče, pa ne preveriš, ali imajo vsi že posterežno hrano in za jest. Na to imam totalno alergijo. Pa alergijo imam na neprijazne ljudi. Na ljudi, ki jim nič ne narediš pa so vseeno neprijazni.

Kakšni ljudje te najbolj navdušujejo? Kdo mara tebe in koga maraš ti?

Takšni ljudje, kot si ti. Ljudje, ki stojijo za svojimi dejanji, za svojimi prepričanji, in ki ta svoja prepričanja širijo naprej. Ljudje, ki se upajo pokazat, kdo so, kaj so in zakaj so. Ljudje, ki jim ni težko priznat svojega poraza ali svoje zmote. To, to so ljudje, ki jih imam rada in ki imajo radi mene.

Kako sprejema javnost zdaj tebe? Je manj predsodkov?

Da bi imela javnost neke posebne predsodke o meni – zdaj nimam več tega občutka. Imeli pa so jih, v štartu. Ko sem se začela  ukvarjat s svojo kariero. To je pa tako ali tako vedno tako. Ne odgovarjajo ti vsi in ti ne odgovarjaš vsem. S temi predsodki se nisem nikoli preveč ukvarjala. Sem srčna oseba, ki brez dlake na jeziku pove, kakor je in mislim, da me javnost tako dojema in tega si tudi želim.

Kako spremljaš ti življenje svojih otrok? Otroci od Rebeke Dremelj? Kdo so, kako si, kako so sprejeti, kako živijo?

Šajana in Sija živita lepo in normalno otroštvo brez kakršnih koli pritiskov. To, da smo kje in da se potem kdo hoče z mano slikat, ali pa prosi za kakšen avtogram, pa da jaz primem mikrofon pa zabavam ljudi, na to sta se že obe navadili. Mislim, da to obe spremljata z enim takim malim občudovanjem, ker – pozor- si seveda obe želita biti pevki. 🙂 Jaz mislim, da imata normalno življenje in trudim se in skušam ju navajati na neko skromnost, ker iskreno povedano tudi mene kdaj zanese. Ko pogledam Šajanino omaro, bi tudi sama sebe malo za ušesa, ampak se trudim in poskušam nekako surfat med službo, v kateri sem Rebeka Dremelj in privat življenjem, kjer sem mama.

Kaj sicer najlepše pretrese tvoj svet?

Kaka lepa novica o mojih otrocih. Enkrat me je ustavila učiteljica, ki Šajane ne poučuje, imela jo je le parkrat v podaljšanem bivanju, in mi povedala, da je krasen otrok in da je lepo vzgojena. To me naredi ponosno, navdušeno in to res pretrese moj svet. Sija je pa še toliko majhna, da vsak dan nekaj novega pogrunta. In tudi to so taki čudoviti pretresi, ko pride s kakšno novo skovanko, midva pa umirava od smeha. Najlepše pretresejo moj svet moji otroci.

**Detox pogovore peljem za Enterosgel.

***Enterosgel je sicer medicinski pripomoček, ki nase veže škodljive snovi in tako prepreči njihov nadaljni prehod v organizem. Absorbira bakterijske toksine in viruse. Namenjen je pomoči ob običajnih zastrupitvah s hrano, pretiranim uživanjem alkohola, sladkorja in maščob, kot podpora zdravljenja različnih akutnih in kroničnih bolezni, alergij ter kot izdelek za profilaktično razstrupljanje telesa. Več na  www.enterosgel.si