Sreča, na pol

Zadnjič je pogovor nanesel na temo sreče na družbenih omrežjih. In opazko, da nekaj časa moja to več niso.
Da se človek malo zamisli, ko prebere kakšno objavo, in da overall – nisem srečna?
Nisem. Ne pokam histerično od sreče in ne vem, če še kdaj bom.
Nisem pa žalostna, down in v brezupu.
Srednje sem. Niham. Med ekstremoma, ja, znam, želim si, zmorem, hočem, in se na nevidni gugalnici pofočkam spet v ne, ne da se mi, ne razumem, nimam želje, nočem.
Izpuhtela je ta otroška iskrica neobremenjene radovednosti in brezksrbnega pogleda v življenje. In ta duh, ki je dolga leta polnil moje telo in poganjal moje misli, sta preplavila zrelost. Zavedanje.
Zavedanje vseh mogočih vzgibov funkcioniranja, ki jih spoznavam in pripišem lahko le sebi, pa zavedanje in razumevanje prostora in ljudi, ki me obdajajo. Tudi to lahko pripišem sebi, a naslanjam na druge.
Seveda, ja, življenje je (lahko) simpl. Sploh, če znaš dobro tudi “metat čez ramo”. In seveda, ja, življenje je neznansko lepo.
A to ni tisto, kar zadnje čase iz tedna v teden gnetem v sebi.
Ne živim le na fenomenalnih lokacijah, ne nosim popolnih outfitov in ne srkam margerit v sončne zahode.
Tu sem, spotikam se čez sebe, menjam količine navdušenj in entuziazma, reguliram skrbi in plezanje po lastni glavi, se odrivam v sonce in se skrivam pod kapuco.
Pa se mi s tem ne zdi nič narobe. Pač nisem perfect. In ne furam popolnega življenja.
Najbolj se morda celo borim prav s tem, kako je vse teklo še pred meseci, utečeno, rutinsko, prijazno in fun.  Hey, hey, ha ha ha.
Leta služb, odnosov in prijateljevanj, so se dogajala in zgodila, ko pa so začele padati zavestne odločitve, kaj in kako, pa je (moj) svet v enaki silovitosti, začel dobivati  drugačno podobo.
Borim se s tem, da sem po pričakovanjih vedno bila ta, ki je – dobre volje, skoči / zrihta, srečna, light of the party ali pridna držalka torbice in plašča, ta, ki napolni prostor in overall nima težav.
A, glejsigano.
Sprejela bom to, ta zmedeno različico sebe, nehala bom s pritiski in željo, da bi ustregla drugim. Da bi bila to, kar si mislijo, da sem.
Pa tudi Instagram in FB preneseta kaj bolj “zares” in več od preset filtra.
Pozornost sem obrnila vase, čeprav mi gre kdaj že sami sebi vse skupaj na živce, a moram. Razmislit vse, si vse priznat in si povedat. da bom lahko svobodno guzila dalje. Čisto zares, ne gre še povsem gladko.
Moram še ..  Eliminirat kakšen stik, preoblikovat prijateljstvo, kaj zaključit, kaj odložit in drugod – upat na še kdaj, na kdaj drugič.
Zradirat toksično, zadušljivo, lastniško. In si postavit ogledalo ter ob sebi tiste, ki me ne izzivajo, da popuščam in spet popustim že navajenim vzorcem in podavestno naučenim rutinam.
My Body is My House .. in My House is My Temple varianta.
Obljubljam si, da jo bom negovala, skušala prej in sproti brisat zobno pasto iz zrcala v kopalnici in pobirat s tal prašne mini kepe, ki jih vali centralno ogrevanje.
*Bom pa skušala strupov očistit svoje telo – tudi dobesedno.
Ker se tudi prijateljstva in celo naročniški produkti odzivajo na to, kje sem in kaj razmišljam. Vesolje posluša.
In je prišel nazaj Enterosgel, s katerim sem se že družila, pred leti, poleti.
Brezokusen gel, želiran “Rupurut” po teksturi in vonju, če poenostavim. Nase veže toksine in ti –  meddrugim – v 14ih dneh zna prečistit telo.
3 x dnevno, tale paketič. Pa dva tedna vztrajnosti.
Odšibala bom tole kuro tudi zato, ker konec tedna prvič letim v Ameriko.
Da bom. Brez črvičenj in potnih srag, redi stedi za vse neopislljivega in brez pričakovanj okranjcljanega, kar prihaja.
Produkt & Naročnik: Enterosgel
Foto & Edit: Enja Brelih