Tag Archives kolumna

Zato je največ, kar je, to, da postanemo Nekdo

Statistike. Analize. Skupaj z njimi lahko maksimalno-optimalno pokorigiramo tudi svoje življenje. Ja? Marsikaj se da prešteti. Od številk, ki nam v povprečju interpretirajo potencialne zdravstvene nevarnosti, zaplete ali stiske, tistih, ki nam razlagajo datumsko povezanost z Vesoljem, do takšnih, ki razkrivajo numerološko zapisanost in zmogljivost našega imena za samouresničenje in vsesplošno srečo. Rojstni datum, prevoženi kilometri, stanje ...

Zaj***no se mi zdi to leto 2018

Živjo, ja, vem, že v dopoldne sem za začetek besednega prijateljevanja v vse vas in vase zažmohtala eno z nekaj zvezdicami. Ampak je. Zdi se mi, da res je. Zaj***ano 2018. Vem tudi, da še nikakor ni konec niti poletja, kaj šele da bi v vse nas pritisnila krepka zima in odštevalnik do naslednjih 365, da ...

Od kdaj sem taka, da me na trenutke lahko splaši ta “lahkotnost bivanja”?

Bingljam čez balkon, glavo naslanjam na belo železno ograjo in brisačo, prepojeno z dnevom, soljo in večerno vlago, ki se pentlja po mraku. Čez cesto moje sobe na nekaj enakih osnovnih srednjeplastičnih ležalnikih binglajo gospe in deklice. Zvrnjene nazaj, z nogami v zrak in s telefoni v rokah. Enaka poza. Enako opravilo. En kader. Smo tudi pred ...

Česa se bojim, da raje pogoltnem kot rečem?

Rada sem sama. Rada imam ure, ko ne spregovorim besede. Ko bi lahko rekla, da se moram v grlu odhrkati, ko se mi prvi glasno izgovorjeni zlogi ponovno naložijo v usta. »Živjo, kje si, kaj delaš?« »Doma sem.« Tudi v letošnjem poletju – ko se je po letih televiziranja in drugega medijskega šponanja moj bivanjski ritem končno toliko ...

Sama moram preboleti svojo preteklost

Ko sem bila stara 12 let, sem sanjarila o tem, kako fantastično in izjemno bo, ko jih bom imela 18. Z varuško in pozneje eno najtesnejših družinskih prijateljic Suzano sva si za lahko noč izmišljali fiktivne zgodbe o 20-letni Uli, ki bo in je bila povsem samostojna, samouresničena, zadovoljna, suverena. Živela je sama, v mojih mislih ...

Vsi smo tako ali tako sami in izgubljeni

Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste se pozabili izpraševati in življenju niste več ponudili dvomljivega razmisleka? Ste kdaj svoj ritem srca zapisali v prvi vrsti tistemu, kar narekujejo vsakodnevne obveznosti in drugi ljudje? Moram še to, sem to, delam to, rada imam to, ljubim tako. Tako. In nič (kaj dosti) drugače. In tako. Vsak dan, teden ...

Tudi jaz bijem notranje bitke

Deklica, ženska, mlada ženska, porcelanaste kože, ki bi si je želela vsaka manekenka, in nikoli pobarvanih, neverjetno gostih dolgih las, ki bi jih mastno plačali za katero koli šampon reklamo, sedi pred dnevi na letališču, v debeli kapi in tesno sklenjenih prstov, spletenih v eno malo kožno zvozlano grbo, in jo skrbno čuva v naročju. Nosi ...

Čisto iskreno, meni se vplivneži zdimo navlaka

Lahko bi pisala na primer o Žarometih. O opazki, da podeljenih medijskih nagrad zares v živo ni prenašal noben medij. Lahko bi začela s tem, da mi je bilo v čast, ko so me k prireditvi povabili z željo, da se pojavim v vlogi podeljevalke, a sem bila (na svojo izjemno srečo) profesionalno angažirana drugje. Ker ...

Ljudje, jemljite svoje tablete

Včasih ne gre. In ful je težko. Samo hočem bit' dober. Non stop super, non stop good. Nasmešek in gremo: "O! Živjo, kako?" Kimanje. Fokus, prijazna energija, zen. "Ja, sej vem, ja. Razumem." Kimanje. Spočit, on point, sharp. Spreman. Pa še predvideti vnaprej, razmisliti po alinejah, zašiliti humor. Zglancati image. "Žal pa tako ne bo šlo. Saj razumete, te stvari stanejo. Prav tako ...