Tag Archives mična

Poljub, Ula: Janez, hvala ti. Ta kolumna je zate.

Ko sem pri 21 letih prvič iskala svoje prvo pravo stalno odraslo domovanje, se vzpenjala po marsikakšnih stopniščih, rogovilila po dvigalih, stiskala roke, brala oglase, srečevala nepremičninske agente in lovila dom od centra do obvoznice, sem to svoje malo v Šiški – odškrnila povsem v tišini. Še danes sem tu. V mansardi brez veliko vrat in ...

Lep Afna odkrito z Ulo: Vedno več mladih je utrujenih in izgorelih. Ne bi rada bila tam.

Pričakala me je. Sveže zagorela, nasmejana, iskriva, odprta kot vedno. Lepa Afna, ki je daleč od afnaste ženske, ampak predvsem v prvi vrsti s svojim nadimkom, blagovno znamko in življenjskim stilom slavi radovednost, sproščenost, nezafnanost v svoji afnastosti. Postregla mi je najboljši domači burek, ki ga peče sama in ki sem ga še včeraj v predpripravah ...

Zato je največ, kar je, to, da postanemo Nekdo

Statistike. Analize. Skupaj z njimi lahko maksimalno-optimalno pokorigiramo tudi svoje življenje. Ja? Marsikaj se da prešteti. Od številk, ki nam v povprečju interpretirajo potencialne zdravstvene nevarnosti, zaplete ali stiske, tistih, ki nam razlagajo datumsko povezanost z Vesoljem, do takšnih, ki razkrivajo numerološko zapisanost in zmogljivost našega imena za samouresničenje in vsesplošno srečo. Rojstni datum, prevoženi kilometri, stanje ...

Zaj***no se mi zdi to leto 2018

Živjo, ja, vem, že v dopoldne sem za začetek besednega prijateljevanja v vse vas in vase zažmohtala eno z nekaj zvezdicami. Ampak je. Zdi se mi, da res je. Zaj***ano 2018. Vem tudi, da še nikakor ni konec niti poletja, kaj šele da bi v vse nas pritisnila krepka zima in odštevalnik do naslednjih 365, da ...

Jaz. Številka ena. Jaz. zadnja smet.

Zdrznem se. Včasih. No, velikokrat. Kdaj celo preveč. Težko mi je, ker sem pussy ass emotivec. Ker znam mojstrsko podaljševati lastne melanholične trenutke. In ker nase z lahkoto navlečem tudi tuje žalosti. Težko mi je, že ko nekomu ne gre dobro v neki glupi nikoli več je ne bom gledala seriji po televiziji. Še težje takrat, ko ...

Od kdaj sem taka, da me na trenutke lahko splaši ta “lahkotnost bivanja”?

Bingljam čez balkon, glavo naslanjam na belo železno ograjo in brisačo, prepojeno z dnevom, soljo in večerno vlago, ki se pentlja po mraku. Čez cesto moje sobe na nekaj enakih osnovnih srednjeplastičnih ležalnikih binglajo gospe in deklice. Zvrnjene nazaj, z nogami v zrak in s telefoni v rokah. Enaka poza. Enako opravilo. En kader. Smo tudi pred ...

Česa se bojim, da raje pogoltnem kot rečem?

Rada sem sama. Rada imam ure, ko ne spregovorim besede. Ko bi lahko rekla, da se moram v grlu odhrkati, ko se mi prvi glasno izgovorjeni zlogi ponovno naložijo v usta. »Živjo, kje si, kaj delaš?« »Doma sem.« Tudi v letošnjem poletju – ko se je po letih televiziranja in drugega medijskega šponanja moj bivanjski ritem končno toliko ...

Sama moram preboleti svojo preteklost

Ko sem bila stara 12 let, sem sanjarila o tem, kako fantastično in izjemno bo, ko jih bom imela 18. Z varuško in pozneje eno najtesnejših družinskih prijateljic Suzano sva si za lahko noč izmišljali fiktivne zgodbe o 20-letni Uli, ki bo in je bila povsem samostojna, samouresničena, zadovoljna, suverena. Živela je sama, v mojih mislih ...