Teja in Jani: Drug drugemu sva dala točno to, kar nama je manjkalo

Klepet smo začeli obrnjeni v nebo, saj smo se srečali pred nekaj tedni. Takrat, ko je koledar še lovil prave pomladansko poletne temperature, in je kakšen dan v maju podpisal še z aprilom.

Takoj je bilo jasno, da ne komplicirata.

Ne v življenju, ne v tem trenutku, ne med sabo. Ja, nekaj malega je deževalo cel dan, pa so šli včeraj z otroki še vedno v živalski vrt. Vse to so odtenki življenja. In malenkosti. Ker kaj, kaj pa boš? Dal življenje na pavzo, ko je nelagodno?

Prav imata.

Life is what you make it. Ne zmeraj in ne povsod. Velikokrat pa.  

Zato me je zanimalo, kako sta odraščala onadva, Jani in Teja. Kakšno sta imela otroštvo?

J: Ful različno.

Našpičila sem ušeša.

J: Jaz sem iz vasi, dobesedno. Iz Škofje Loke, Teja je pa iz mesta, iz Ljubljane. (smeh) Imel sem dokaj normalno otroštvo, tam nekje do nekega 12tega, 13tega leta, potem sta se pa straša ločila.  Jaz sem ostal pri mami in zdelo se mi je, da sem pa jaz tisti, ki je ta »glaven«, in da nihče nima več vpliva nad mano. Sam sem si začel določati kaj in kako bo teklo moje življenje.

U: Kaj si si določil? Do kdaj si lahko zunaj recimo?

J: Ja, pa da jaz ne bom več hodil v šolo. Jaz sem pri 15ih letih nehal hodit v šolo. Bil sem nekaj malega v gostinski šoli, a sem si vseeno želel it čim prej delat. Rekel sem si jaz grem lahko delat – in sem šel.

U: In to je to? Nikdar kasneje si potem nisi rekel, nič, hočem poravnati račune za nazaj, grem nazaj v šolo?

J: Ne, ne.

T: Kaj, da ne? Seveda si hotel iti nazaj v šolo? Ti si imel vmes fazo, ko si hotel it nazaj in dokončat šolo?

J:  Ja, za trenutek. In veš, zakaj? Zato, ker mi je mogoče bilo.. Po Gostilni sem se počutil  mogoče malo manj vrednega proti tistim, ki pa so imeli končane svoje šole. Da jaz pa zdaj, ko nimam šole, sem pa malo slabši kakor oni. Ampak, sem hitro ugotovil, da ni tako.

T: Jaz sem imela pa zelo lepo otroštvo. Lahko bi rekla, da sem imela sanjsko otroštvo. Ne, res. Jaz sem iz Ljubljane, imam krasna starša, in krasni sestri. Mi smo se res non stop družili, igrali, ogromno smo bili zunaj. Bila sem pa tudi ena mala nastopačica, zelo glasna,..

U: Kaj si želela postat, ko si bila majhna?

T: Igralka, pevka, manekenka. Jaz sem si celo otroštvo želela bit manekenka. Pa je oči vedno govoril, Teja, najprej šola. Pri meni je bilo pa tako, veš, šola, šola, ostalo boš pa potem,.. No, ko je prišel ta potem, sem bila pa že malo stara. Na Fakulteti sem si mislila, no, zdaj sem pa malo težje manekenka.. Kaj pa zdaj? (smeh)

U: Jani, kaj si pa ti hotel bit, ko si bil majhen, si sploh razmišljal o tem?

J: Ja, sem, ja, od nekdaj sem hotel biti kuhar. Odkar vem zase, sem hotel bit kuhar. Nikoli mi ni niti približno kaj drugega padlo na pamet.

U: Kakšen svet pa sta si predstavljala, da bo, ko bosta odrasla?

J: Jaz najbolj kar se spomnim, se spomnim, ko je imela moja mami 30 let in smo praznovali. Takrat se mi je to zdelo da, evo ga, zdaj je pa ona že »ful stara«. Potem sem bil pa sam trideset, in zdaj sem že lepo čez, pa se ne počutim čisto nič starega. (smeh) Vedno sem si tudi mislil, da bom imel veliko družino, da bom imel veliko otrok, da bom imela bogato družinsko življenje. In lepo mi je tako.

T: Jaz sem bila pa kar smešen otrok. Privzgojili so mi seveda pozornost in odgovornost do šole, predstavljala sem si, da si potem za tem nujno in klasično sledijo služba, partner, družina in otroci. To se mi je zdelo logično, da bom vse to nekako morala in moram imet. Pa šparala sem, ko sem bila majhna. Ta “bakrene, ta drobne” kovančke sem zbirala. Na vprašanje, zakaj šparam, sem pa vedno odgovorila – za motor, za Tomosa.

J: Vidiš, to je tista razlika, jaz sem iz Škofje Loke, ona je iz Ljubljane, oni so šparali, da so si kupili motor, mi smo si ga pa naredili.

U: Ste si ga?

J: Ja, seveda, mi smo zbirali stare motorje in dele, predelovali, šraufali. Pa vsi smo vse znali.

T: No, sej mi smo bli tudi “gavnarji”.

J: Pri vas je pomenilo bit gavnar, 5 min zamudit domov, nas pa po dva dni ni blo.

Jani zmaga z lumparijami in zgodbami, za katere je slutit, da nikdar ne bomo izvedeli vseh, in da jih bo nekaj ostalo neizrečenih, neopisanih in zavitih v večno najstniško skrivnost.

Razmišljanje o mladosti in otroških željah, pa Tejo vrne v spomin, da si je od nekdaj tudi zelo želela postati mama.

T: Ja, čeprav se je vmes to skoraj podrlo.

U: Kako to misliš?

T: Ja, vmes. Rekli so mi, da ne bom nikoli mogla postat mami. Da ne bom mogla imeti otrok.

Zmanjkalo mi je besed. In tudi v tem trenutku, ko pretipkavam naš intervju in ga pilim v celoto, me pomrazijo mravljinci. Kakšna iskrenost in kakšen pogum. Deliti tako intimne prezikušnje, in kakšna moč je spletena med Tejo in Janijem, kjer največji power biva prav v tem njunem brez bulshitnem sprejemanju.

Zdi se kot da o drug drugem res vesta vse. Najtežje spotike, dvome, kikse – iz katerih se, zdaj in že dolgo, v resnici pletejo in buhtijo ljubezen, spoštovanje, prijateljstvo in tisto pravo »I got your back« sprejemanje.

T: Velik problem sem imela s tem, ali bom lahko postala mami ali ne. Midva z bivšim partnerjem sva bila na 6 umetnih oploditvah. Pa še nama z Janijem, ko sva bila skupaj so rekli, da imava le 20% možnost za umetno oploditev.

J: Ja. Hm.

T: Zato pa sva šla iz posla najprej naprej. Rekla sva si, OK, sej imava Tejani in to bo najin otrok. Potem se je pa zgodilo samo od sebe.

J: Bila pa sva prijavljena na umetno oploditev. Junija bi morala it..

T: Januarja sva pa izvedela, da ne bo treba. Da sva spočela otroka in da sem noseča.

J: Hja, in po prvem otroku nama je ginekologinja rekla, da ne potrebujeva zaščite. Da je bil že prvi otrok mali čudež in da – brez skrbi. Drugi otrok, ah kje, to je nemogoče. No, pa je prišel še Inaj.

T: Tako da, ja, zdaj smo pa ze lo paz lji vi.

U: Kaj pa misliš, da je vplivalo na to, da si zanosila? Si se sprostila, sprejela, sprijaznila, da bo kakor bo,..

T: Najbolj pomebno zame je bilo, da sem spremenila življenje.

U: Na kakšen način?

T: V vsem. Lahko rečem, da sem se prijavila v Gostilno tudi zato, da sem pobegnila svoji realnosti. Pa sem imela vse. Diplomo, partnerja 12 let, stanovanje sva kupila,.. Vse tako, kakor mora biti. Potem pa ni bilo otroka. Pa v službi sem bila nezadovoljna, totalno, s partnerjem sva se v vseh teh preizkušjah izgubila, jaz sama zase nisem več vedela, kdo sem, kaj sem, kaj hočem. Želela sem se odmaknit od vseh stvari. In ta odmik sem našla v resničnostnem šovu.

U: Dvojni reality check torej.

T: Ja, v Gostilni sem bila izolirana, od staršev, od fanta, od vsega. S tem, da sem potem še njega videla tam, ne.. (pokaže na Janija). Nasproti mene je sedel, in jaz sem si rekla, O, fak. To je moj sanjski moški. To je to.

J: Obenem sva si pa zelo različna. Kot dan in noč sva. In imava zelo različne poglede. Jaz sem zelo »na free«, ne delam težav, ne psihirajo me stvari, ne delam rad drame,..

T: Jani vse reši, ja. Jaz sem pa »una«. Realist, z nogami na zemlji, non stop me nekaj skrbi,.. Sva si pa tudi zelo podobna. Oba zelo rada in veliko delava, oba imava res močen »drive«.

U: Kako pa svojim otrokom dajeta vedeti, da se da?

J: Nisva tista starša, ki bi delala vse po predpisih, ki bi prebirala nešteto knjig z naslovi »Kako pravilno vzgajati otroka«. Mislim, da je najboljše in najbolj prav, da samo res zelo, zelo poslušava svoje otroke. In da je to tisto, kar je glavno. Da se slišimo in da se veliko pogovarjamo. Prepričan sem, da tako lahko desežeš marsikaj. Jaz sem zagovornik tega, da ni rešitev tem, da ti otroku nekaj preprečiš.

Težke se mi zdijo te zapovedi – nič več interneta, nič več televizije, nič več tega in onega. Dajmo se poskusit pogovorit in si pokazat, kaj ja, kaj ne, predvsem pa zakaj ja in zakaj ne. Da tudi otrok sam lahko razmisli in dojame. To se mi zdi, da je vsaj za nas najboljši in pravi način.

T: Najini otroci »vse imajo«. A vseeno paziva. Sija in Inaj vesta, da sicer dobita veliko, a kolikor lahko, podarimo dalje. Skušava dati vedeti, da bo nekatere treba stvari poklonit, namenit tistim, ki nimajo, donirat, dati v dobrodelne namene. In Sija zdej že reče, mami a bova naštimale vrečko za tisto punčko. Že to se mi zdi veliko, da v njej vidim, da razume in je pozorna do svoje okolice.

J: Ničesar sponzorskega aali reklamnega ne prodajava “second hand”. Kar lahko, vse vsedno podariva.

T: In tudi Taj je tak.

J: Ja, on je bil tak že od majhnega, on bi vsakemu vse dal.

T: Tudi ni tak tipičen najstnik. On igra nogomet, pa bo nekdo iz nasprotne ekipe padel, pa ga bo Taj šel pobrat in vprašat, če je v redu, ne pa mu žoge ukrast. 🙂 Ful imava čustvene in empatične otroke, vsi smo zelo čustveni. Smo pa tudi malo ubrisani. Tudi midva sva otroka. Jani je bil na začetku malo bolj zavrt, zdaj se je – mogoče in verjetno tudi z mano – sprostil, in otroci to čutijo in vidijo. In je krasno in čisto drugače. Taj je Janija na začetku sicer malo čudno gledal, češ kaj je pa ta zdaj cel čuden in sproščen?

U: Jani, bi ti zase rekel, da si bil bolj zadržan?

J: Uh, ja, sploh če za Gostilno gledam in pred njo. Jaz sem bil zelo introvertiran. Saj sem še vedno. Imam še vedno rad svoj prostor in potrebujem kdaj svoj trenutek, »da sem, da je moj«. Teja je veliko bolj ekstrovertirana in zgovorna. Jaz pa sem tip človeka, ki se res druži z ljudmi, ki so mu kul.

T: In, ko so ti kul.. Ti kdaj koga kar malo »skenslaš«.

J: Ja, včasih to rabim.. In kdaj poniknem.

U: O, ja, poznam. Tudi jaz kdaj usahnem. Pa ni zlonamerno. Ne gre za druge, zame gre.

T: Seveda, samo je pa treba razložit. Ker jaz včasih potem »rešujem« to. 🙂

J: Jaz ne morem in ne bom šel na kavo z nekom, ki ga ne čutim, sploh pa zato, ker se spodobi. Če mi ne paše, mi ne paše. In tudi ne vem, kaj bo ta človek imel od tega ali pa mene – in obratno.

U: Gostilna je bila za vaju precej velik življenjski preobrat. Našla sta sebe in drug drugega.

T: To je bila največja prelomnica.

J: Oba sva zelo kreativna, ampak z Gostilno so se nama pa odprla še neka dodatna vrata, da lahko še kaj narediva. Sicer pa je »fora« resničnostnega šova takšna, da imaš potem, ko prideš ven, približno 3 mesececa časa »priložnost«, da vso to izkušnjo nekako vnovčiš, izkoristiš. Če pa v tem času ne uspeš nečesa naredit, potem pa pač.. kruto, ampak je**ga, čau.

In midva sva res izkoristila priložnost. Nisva podlegla slavnosti. Nisva hodila po dogodkih, iz enega eventa na drugega, nisva hodila naokrog klepetat in se fotogafirat. Midva sva se zaprla domov, tuhtala sva, kaj bi počela, dala sva stvari na papir, si pripravila poslovni načrt – in potem to izpeljala in odprla. In od tistega dneva naprej midva delava.

Sploh pa sva na začetku delala marsikaj. Pekla sva palačinke po velikih trgovinah, se vozila v Avstrijo delat, 60 dni sva delala za neke ruske miljarderje, ki pa bi jim bilo skoraj dobesedno treba še riti obrisat..

T: Oh, ja, ruski miljarderji, sicer se sliši sanjsko, ampak,..

J: Veš, kako gre milijarder gobe nabirat? Gre v gozd, ti njemu držiš dežnik in ga spremljaš, potem pa on vidi gobo, nanjo pokaže s prstom in ti reče, da jo greš nabrat. Tako miljarderji gobarijo.

T: V najin projekt sva potem vložila vsa finančna sredstva, kar sva jh imela. Na odprtje je prišla žuapnja, videt je bilo, da vau, začela se bo ena super zgodba. Potem pa o-ou, bo dovolj prihodka, bo sploh dovolj naročil? Malo sva šla na glavo. Ampak, odkar sem jaz z njim, se vedno vse poklopi.

U: Sta drug z drugim sta dobila še en dodaten lastni pogum, zaupanje vase?

T: Jaz vsega tega sama nikoli ne bi naredila. Če ne bi bilo Janija.. Podpiral me je in me spraševal. Teja, zakaj si ti v tej službi, če nisi srečna?

J: Ja, pa ja no. Jaz tega še danes res ne razumem. 🙂

T: On je bil tak. Jaz pa papirje doma, pa moj oči – zaposlitev za nedoločen čas imaš, noseča boš, potrebuješ to, potrebuješ ono, kaj pa varnost… Potem pa Jani, ampak zakaj, če nisi srečna?

J: Ja, če ti nekaj res ni kul, zakaj bi si to delal?

T: In potem jaz.. Klik! Ampak res! 🙂 In potem sem prišla ven iz Gostilne in nič. Sem dala odpoved. In sem bla cela carica. Še predsednik uprave mi je rekel, Teja, ne bodi neumna. Saj imaš lahko službo, boš tole za zraven. Vzemi si bolniško. Pa nisem zmogla. Nisem mogla biti več nekje, kjer nisem bila produktivna.

J: Ko sem jaz Tejo spoznal je imela vrhunsko službo, zelo dobro plačo, tudi pozicijo,..

T: Jaz rada delam. Deset do 15ih pa so ljudje običajno že stali pri vratih, da se poštempljajo in šibajo domov, jaz sem pa delo še domov nosila. In se potem spraševala, čakaj, za koga? Zakaj tako intenzivno ne počnem nečesa zase? Ampak brez Janija te poteze nikoli ne bi naredila. On pa bi. Sicer je imel na začetku sem pa tja kak minus na računu, pa zavarovanja ni bilo, pa vozniškega izpita. Prvo najino leto je bilo res kar intenzivno. Ampak, tudi Jani je izjemen korak naredil pri sebi.

J: Jaz sem bil res čisto na free. Ampak to je to, jaz sem od nje pobral ta pozitiven del odgovornosti in organiziranosti, ona je pa od mene dobila …

T: Uravnotežila sva se. Drug drugemu sva dala točno to, kar nama je manjkalo.

J: Ja, in res lahko rečem, da se iz leta v leto boljše razumeva.

U:Kako pa premagujeta težave? S pogovorom?

T: Ne. Jani se ne pogovarja. On bolj v sebi drži in kopiči, kopiči. Potem pa malo eksplodira. 🙂

J: Dam na »ignore«.

T: Čeprav zadnje čase tudi tega ne počneš več.

J: Zdaj sva se naučila in navadila poslušat eden drugega. Zdaj znava stopit korak nazaj. Znava se odmaknit od svojega egota. Bistveno se mi zdi, da znaš v življenju iti kdaj čez sebe. In tako naredit nekaj boljšega »za skupaj«.

Tako preprosto je z njima. In ne glede na to, da ju je življenje sestavilo v resničnostnem šovu, in ju odgnalo še v družbena omrežja, kjer non stop na nek način živita prav to, resničnostno in dokumentirano življenje, se mi zdita še bolj prizemljena, kot nazadnje, ko smo bili skupaj.

Ne jemljeta se preveč resno, po Janijevem motu in načinu lahkotnosti bivanja, sprejemata vse, kar se jima dogaja, ne komplicirata in želita delati dobro. Za svoje otroke, za družino, za tiste, ki jim lahko kakorkoli pomagata, morda na nek način tudi za svoje sledilce na omrežjih, kjer nepretenciozno beležita svoje življenje, ki ni nič kaj zvezdniško. Še vedno živita v povsem normalnem stanovanju, kdaj cepetata eden nad drugim, nimata vedno popolnega mejkapa in umitih las. Raje se valjata z otroki po travnikih in hribovjih, lovita življenje za rep in nasmehe v srce.

Meni sta prav s to ogromno dozo iskrenosti in nenarajeneosti polepšala dan. In danes, ko se vračam k njima, skozi naš intervju, misli in fotografije… Jima rečem lahko Hvala. Da sta nekaj lahkotnosti bivanja vnesla tudi vame – in v nas. <3

 

#detoxpogovore peljem za Enterosegl.

**Enterosgel je sicer medicinski pripomoček, ki nase veže škodljive snovi in tako prepreči njihov nadaljni prehod v organizem. Absorbira bakterijske toksine in viruse. Namenjen je pomoči ob običajnih zastrupitvah s hrano, pretiranim uživanjem alkohola, sladkorja in maščob, kot podpora zdravljenja različnih akutnih in kroničnih bolezni, alergij ter kot izdelek za profilaktično razstrupljanje telesa. Več na  www.enterosgel.si

 

Fotografije je posnela Enja Brelih.