Tjaša Perko: »Življenju sem se prepustila in zgodilo se mi je.” <3

Dobili sva se zato, ker bi rada drugače odstirala pogled na »svoje ljudi«. In zato, ker je zame ena izmed najbolj navdihujočih bejb, deklet, žensk, kar jih poznam.

Uskladit vse to, kar v življenju počne, je – za pogledat od daleč – fascinantno. Je mama, prijateljica, krejzi sestra in žena, nastopa v reklamah, serijah, filmih, je kaskaderka, piše svoj blog, in ima obenem še toliko volje na rezervi, in to dobre volje, v srcu in na obrazu, da se mi je nemudoma zgodilo še povsem stereotipno prvo vprašanje – ampak kako?

Pogledam jo in firbcam, kako ti vse to uspe?

Tjaša: »Ma, zdej si me takole malo presenetila, ti rečem za začetek. Tako me vidiš? Pa saj ti si tudi, nasmejana pa v pogonu,..«.

Ula: »To sem, a doma nimam še dveh malih otrok in profesionlano športnega partnerja,..«

Tjaša: »No, zdaj je Rok doma. Prvo leto. Tako, da je že to povsem drugače. Zaključil je svojo športno profesionalno kariero, ima seveda še projekte, ampak ni več tako, da ga po 200 dni na leto ni doma.«

Ula: «Vsako leto sta bila po dobrih 200 dni narazen?«

Tjaša«: Uh, zdaj, ko pomislim nazaj.. Se včasih vprašam, kako sva vse to zmogla? Moji so namreč v Kopru, njegovi so na Gorenjskem, ni bilo najlažje. A, ko si postavljen pred neko življenjsko dejstvo, stvar enostavno izpelješ. Jaz se nisem nikdar v življenju pretirano spraševala. In nikdar v življenju si nisem delala planov, načrtov. Enostavno sem se življenju prepustila in življenje se mi je zgodilo.«

Ula: »Sliši se tako romantično, ampak marsikoga bi v vsej tej »nevednosti« stisnil strah, panika,..«

Tjaša: »Ja, sem dobivala precej vprašanj, ja, kako zmorem, kako lahko, da bi se komu drugemu zmešalo,.. Ampak. Kaj pa mi je preostalo? Kaj pa bi naredila? Predstavljaj si. Ti se zaljubiš, si ustvariš družino, potem pa pridejo še vse te časovne in profesionalne obveznosti. Je to dejstvo, da obupaš in si rečeš, aha, tako pa ne bo šlo, spakiraš in greš po ločitev? Nikakor. In zakaj, če človeka ljubiš? Meni se je zdelo logično, da sodelujem v njegovi zgodbi in ga podpiram. Jaz nikoli o tem nisem razmišljala drugače. In tudi nisem »jamrala«. Zares zaradi ničesar ne »jamram«. Meni je dovolj, če spim 5 – 6 ur na noč, pa da imam svoj deci črne kave, malo glasbe za štart dneva, ki me spravi v dobro voljo. Pa je. Seveda, znam biti tudi »down«, ampak se hitro poberem. Ne vem, verjetno sem tako rojena.«

Ula: »Kako se pobereš, ko te stisne, ko si »na tleh«?«

Tjaša svoj odgovor jasno izstreli – brez razmišljanja in dvomov. »S športom. Šport mi da ogromno. So tudi trenutki, ko se mi nič ne da. In si jih dovolim – pa enostavno prespim popoldne. Pač prespim ga. Naštimam si kak dober film, pa je. Mogoče bi bilo drugače tudi, če ne bi imela otrok. Za melanholije in brezvoljnost zdaj enostavno ni več veliko časa.«

Ula: »Sta Oskar in Izak korenito spremenila tvoje življenje?«

Tjaša: »Oh, ja vsakič, ko ju poberem iz šole in vrtca, me spravita v dobro voljo. Tudi, če je moj dan slab, tudi če je naporno, me znata spravit v povsem drugo voljo in mi spremenita razpoloženje«.

Ula: » Pa se ti je spremnil / obrnil tudi »fokus«, ko si postala mama?«

Tjaša: »Veš kako jaz pravim. Če se obremenjuješ samo z otrokom, potem pozabiš nase. In potem si lahko nesrečen. Nujno je potrebno ob vsem tem, na primer, ohranjat partnerstvo, nujno. Ker če ne se lahko odnos razvodeni in se izgubi. Nujno je potrebno ohranjati tudi sebe. Da se sploh imaš, da si srečen in da se lahko daješ naprej, tudi otrokom.«

Ula: »Si z Rokom načrtno vzameta čas samo zase?«

Tjaša: »Ja, veliko. Kolikor je mogoče. Že na začetku sva si rekla, da bova skrbela eden za drugega. Slej ko prej se v življenju zgodi to, da otroci grejo. In potem kaj? Lahko vržem ta ves svoj fokus na svoje otroke, kar naenkrat bosta stara 15, 16 let, začela izražat sebe, šla bosta za svojim življenjem in en, dva – ostaneš sam. Otroci gredo, in če vmes zgubiš še odnos s partnerjem. Si na koncu od vse te »pozornosti« lahko tudi sam.«

Ula: »Kaj pa naredita? Kam gresta z Rokom za vaju, kaj počneta?«

Tjaša: »Midva ful rada dobro jeva. Veliko hodiva jest, veliko športava skupaj, prvič sva šla zdaj po dolgem času sama tudi na potovanje. Ampak sva ugotovila, da nama je zaenkrat vseeno veliko ljubše, če sta Oskar in Izak z nama. Mislim, vsaj jaz se počutim, kot da imam en mali cmok v grlu, ko ju ni. Ne znam se več sprostit na tak način, in je grozno. O, pa z Rokom greva rada sama tudi še kdaj žurat, absolutno. Ker sva oba žurerja po duši in sva in bova »forever young«. To so ti neki detoxi, razstrupljevalci mojega življenja. Šport, prijateljice, druženje, in pa skušat v življenju čim manj analizirat stvari.«

Ula: »Kaj pa ti »zastruplja« življenje? Kaj nam ga zastruplja?«

Tjaša: »Telefon. Telefon zastruplja vse ljudi. Tudi odnose rahlja. Odkar so se zgodila vsa ta družbena omrežja, se ljudem kar zdi, da se ni treba niti več srečat v živo, da se ni treba poklicat. Češ, aha, saj vem, kako si, sem videla na Instagramu. Prejšnji teden sem se na primer po parih letih dobila z dvema prijateljicama iz osnovne šole. Pa je rekla ena, pa saj te vidim, da si super, te spremljam po Facebooku. Jaz pa si mislim, ne, ne moremo samo tako.«

Ula: »Pristni stiki, srečanja v živjo, objem na koncu, to je to, ne?«

Tjaša: »Ja, in veš, jaz se v življenju trudim biti lepilo. Trudim se ohranjat odnose, povezanost, to mi tudi moje prijateljice pravijo, da bi se manj videle, če me ne bi bilo. Čeprav me kdaj vsa ta pozornost na ven tudi zna utrudit, in se znam vprašat – čakaj, kdo je pa moje lepilo?»

Ula: »In kdo je to?«

Tjaša: »Otroci so moje lepilo, Rok je moje lepilo. Ampak, sej veš kako je,..«

Ula: »Ja, včasih potrebujemo še koga, še kaj, kar je ven iz običajnih in ustaljenih krogov in ritmov življenja.«

Tjaša: »Ja, potrebuješ še kaj, da te pocrklja.«

Ula: » Kdaj se je enostavno treba tudi malo zaščitit.«

Tjaša: »Mhm, to sem se pa navadila v življenju. In sem – zelo sem prijazna, odprta, ampak sem se pa navadila tudi postavit malo mejo, postavit pregrado. Imam nek svoj krog ljudi, ki jih neizmerno cenim in ki mi pomenijo, za ostale pa je včasih prav, da se z njimi sploh ne obremenjujemo in jim ne posvečamo pozornosti. Ker vem, da je naokrog vseeno veliko žlehtnobe, opravljanja,.. Pred leti bi se morda še sekirala, ker sem bila bolj občutljiva, zdaj pa, ko imam otroke, na veliko stvari gledam drugače, bolj čisto.«

Ula: »Kakšna pa si bila ti, ko si bila majhna? Si bila divja?«

Tjaša: »Sem bila, ja. Divja. Vprašaj mojo mamo.« (smeh)

Ula: »Kaj bi rekla mami«?

Tjaša: »Rekla bi, da sem bila klepetulja, da nisem mogla nehat govorit. Da nič nisem spala, in da sem vse hotela vedet. Tako kot zdaj. Samo, da se dogaja. In še danes nisem človek, ki bi bil veliko doma ali pa bi čas preživljal na kavču. Non stop si želim nekaj počet, če ne začnem takole, trest z nogo na mestu.« (smeh)

Ula: »Pa Oskar in Izak?«

Tjaša: »Oskar je takšen kot jaz. Lahko bi rekla, da smo si najbolj podobni moj oče, Oskar in jaz. Izak pa je zdaj star 4 leta in ga še ne morem dodobra zapakirat in ocenit, je pa zabavljač, trmast, ne morem ga pa še uvrstit, mislim, da ni nikomur podoben. Kot Rok. Rok je tudi malo svoje vrste tip.«

Ula: »Kako pa je biti starš zdaj v tem svetu, ko je pozornost vsa na eko, bio, vegansko, alergeni, cepiva..? Jaz se spomnim, da smo v vrtcu poskusili vse, od mivke v peskovniku do navadne krede,..« (smeh)

Tjaša: »Mhm, to ja. Ko sem šla zdaj na prve govorilne ure, pa je bilo govora o tem, kaj so naše naloge in tako naprej, sem opazila, da se nas učiteljice kar že malo bojijo, ker zdaj znajo kakšni starši kar z odvetniki prihajat na pogovore s šolskimi delavci, mame pa znajo imeti raznorazne zahteve. Jaz pa sem rekla, poslušajte, jaz sem tista, lahko mi rečete »oldschool mama«. Ampak, zaupam učiteljem in zaupam v izobraževalni sistem. Učitelji in učenci naj imajo v šoli svoja pravila, in naj delajo tako kot morajo. Trudim se, da sem takšna mama, kot je bila moja, ko sem jaz hodila v šolo. Nočem komplicirat. Tudi okrog hrane ne. Čeprav – jaz kuham šele zadnjih nekaj let. Okrog sedem. Saj veš, kako je bilo prej v življenju, mladostniški ritem, Tjaša študentka. Ko pa je Oskar začel jesti hrano, sem se pa jaz sama, ne zaradi okolice, začela poglabljat, kaj gre v to malo telo. Nehala sem kupovat sadje in zelenjavo v trgovini, zagotovo tudi vsaj sedem let nazaj.«

Ula: »Kupuješ vse na tržnici?«

Tjaša: »Kupujem na tržnici, ja. Dvakrat na teden grem do svojega kmeta na tržnici in to je to. Jaz od leta 2011 nisem kupila enega jabolka v trgovini. Nič. Imam tudi svojega mesarja, ki ima slovensko meso. Čeprav Oskar ne je mesa.«

Ula: »Opa, Oskar že ne je mesa?«

Tjaša: »Še ne je. Sploh ga ni jedel, nikoli. Šli smo na morje, na Murter, ko je bil Oskar star 2 leti. Takrat je ob cesti videl pujsa, ki se peče, in me vprašal, kaj je to. Pa sem mu razložila. Takole tu pečejo pujsa. In je rekel – Mami, vi niste normalni, da jeste živali. One imajo oči. In on ne je ničesar, kar ima oči, ne je ničesar, kar ima obraz. Mogoče še ne razume povsem koncepta čevapčičev, pa ga lahko prelisičim, ampak tudi tu začuti okus po mesu in mu ni dobro. Kdaj pravi, da mu je prav zares slabo. Tudi, ko je imela uvajanje na trdo hrano, ko je bil še čisto majhen, je meso vedno pljuval ven.«

Ula: » Mlečni izdelki so pa tudi »out«?«

Tjaša«: Ja, mlečnih izdelkov ne jemo, ker jih moj želodec ne prenaša. Enostavno potem tega tudi otrokom nisem dajala. Ravnamo se po tem, kar nam paše, po čemer hrepeni naše telo.«

Ula: »Ste sicer zdrava družina? Nobenih alergij, nobenih težav?«

Tjaša: »Ja, nič. Ima Oskar malo težav z dihali, po meni, ker jaz sem tudi astmatik. Ampak, pravi zdravnica, da sem se na boljše pripeljala sama. Da sem si izjemno popravila svoje zdravstveno stanje.«

Ula: »Sama? Kako?«

Tjaša: »S športom! Popravila sem si kapaciteto pljuč. S športom sem si v 70% odpravila astmo. Seveda, jo še imam, ampak sem si pa stanje popolnoma izboljšala.«

Ula: »Pa načrti za naprej?«

Tjaša: »Ah, nehaj, saj veš, kako smo mi. Iz danes na jutri. Tako, kot vse, kot sem rekla. Življenja res nisem planirala, nisem planirala poroke, nisem planirala otrok, nič ne vem. Letos je prva pomlad, ko bomo doma. Vsa leta prej smo veliko našega skupnega časa morali skoordinirat predvsem z Rokovim urnikom.«

Ula: »Kako pa je zdaj, ko je doma, ko se je vrnil nazaj in stopil v ene povsem nove tirnice?«

Tjaša: »On zdaj res živi povsem nove tirnice, ja. 220 dni je po novem doma. In uživa, lepo mu je in ima malo priložnost, da še kaj nadoknadi za nazaj. Je pa vse še tako sveže. Zaključit profesionalno športno kariero po 24ih letih – ni kar tako. To je tako, kot bi čez noč zaprl podjetje. Tako da, imamo tudi mi tako intenzivno obdobje. Lepo je, ampak ja. Lahko bi rekli, da je treba v življenju sprejeti tudi to, da ni vsak dan Božič. » (smeh)

Ula: »Je pa verjetno naporno tudi, ko vsa ta naša življenja odzavnjajo po medijih, tudi na družbenih omrežjih? Ti tudi opozarjaš na to, da je treba biti pristoten, v realnosti.«

Tjaša: »Oh, ja. Z velikimi, ko se pogovarjam slišim, joj, pa ta Instagram, tam je vse tko lepo. Ja, seveda, ljudje moji. Jaz zase vem, da ko bom zares žalostna, v depri ali brez volje, se ne bom slikala in objavljala tega na družbenih omrežjih. Pa saj vemo, kajne? To so družbena omrežja, ne pravo življenje. Sej smo ja vsi kdaj slabe volje in imamo svoje »ups and downs«. Jaz sem svoj blog začela pisat še preden je vse to bilo zares »IN«, leta 2011. In to zato, ker je bilo meni dolgčas. Oskar je bil še dojenček, Roka ni bilo, in jaz sem zvečer imela čas in začela ustvarjat. Iz zabave. Meni so vsa ta družbena omrežja zgolj zabava. Jaz bi lahko reklamirala stvari po tekočem traku, pa nočem. Izpostavljam le tisto, v kar zares verjamem. Recimo zdaj akcijo z Amzs, ki mi je pisana na kožo.«

Ula: »Kako smo pa z uporabo telefona?«

Tjaša: »Jaz svojim otrokom ne dovolim uporabe ničesar. In kako se zjezim, ko vidimo družino na kosilu, kjer otrok bulji v svoj ekran in je popolnoma odrezan od druženja in svojih staršev, ko pravijo, ja moj otrok ne zna jesti, če ne gleda v telefon. Prosim vas. To je meni kurjenje otroških možganov. Kot droga, ki jo daš otroku. Potem oni ne znajo več funkcionirat brez tega. »

Ula: »Pa tudi bit prisoten ob tem, kar ješ, je zelo pomembno. Biti zraven, pri okusih, grižljajih, spremljat kaj dajemo vase, da telo lahko sploh dobro absorbira, prebavlja, uživa,..«

Tjaša: »Točno tako. Pa ne zgolj pri prehranljevanju. To odsotnost in hipnozo peljemo dlje od krožnika, v resnično življenje, odnose, službo,.. Bodi tu, tukaj in zdaj.«

Ula: »Se ti zdi, da nismo več pristotni?«

Tjaša: »Ne, absolutno. Jaz imam včasih borbe tudi doma. In rečem, od pol 4ih dalje, ko poberemo otroke, do pol 9ih zvečer, jaz telefona ne želim videt. In ga imam, da naredim kakšno hitro fotko, za spomin, ampak ostalo pa ne. 10 sekund in ga pospravim nazaj. Ne bom pa »scrollala« tam v prazno in v nedogled. Kar se tiče družbenih omrežjih, sem pa – lahko rečem kar, egoist. Objavim svoje stvari in zaprem. Ne izgubljam časa z zgodbami od drugih. Ko me ljudje sprašujejo, hej, katero blogerko pa ti slediš? Ma nimam pojma, nobene. Ok, ne, imam dve. Eni sledim samo zato, ker ma čist’ hudo frizuro. Za kaj več pa nimam časa. In sem ponosni egoist. Najbolj pomembno je, da si zadovoljen sam s sabo. In ko si zadovoljen sam s sabo… Vse gre.«

Ula: »Imaš nasvet, kako to doseči?«

Tjaša: »Mah, kaj pa jaz vsem. Ne se pretirano obremenjevat, sploh z drugimi. Pa »strest se«. Jaz se velikokrat stresem, kar sama. Si rečem, Tjaša, halo, kaj te briga? Kaj te brigajo drugi, kaj se sekiraš? Si ti dobro, si ti zadovoljna, si ti tega želiš? Poslušat sebe je treba, in ne tistega, kar narekuje družba. Ti je udobno v majhnem stanovanju? Ok, super. Si ne želiš imeti otrok? Prav. Zakaj ne. Zakaj bi morali živeti narekovajih družbe? Najbolj pomembno je, da v skladnosti živimo sami s sabo.«

 

Pogovor je omogočil: https://www.enterosgel.si/

Fotografije: Enja BRELIH

 

No tags 0