Zato je največ, kar je, to, da postanemo Nekdo

Statistike. Analize. Skupaj z njimi lahko maksimalno-optimalno pokorigiramo tudi svoje življenje. Ja?

Marsikaj se da prešteti. Od številk, ki nam v povprečju interpretirajo potencialne zdravstvene nevarnosti, zaplete ali stiske, tistih, ki nam razlagajo datumsko povezanost z Vesoljem, do takšnih, ki razkrivajo numerološko zapisanost in zmogljivost našega imena za samouresničenje in vsesplošno srečo.

Rojstni datum, prevoženi kilometri, stanje na tekočem računu. Neuspeli projekti, propadle zveze, izgubljeni prijatelji.

Pa celo sklepanja in izkušnje, ulovljene v vprašalnikih, ki potem splošno sliko izrisujejo na podlagi anket in izbranega vzorca v masi, do še tistih cifer, ki profesionalno lahko pomagajo in merijo doseg občinstva.

Televizijski rejtingi, kliki na spletu. Večja aktivacija, boljša izpostavitev.

Optimal’c.

Analize in številke so tu zato, da jih spremljamo, da z nekega matematičnega kota na najrazličnejših platformah bivanja izrisujejo naš človeški output in dovoljujejo konkreten prostor za predvidevanja, pričakovanja, sredstvo in prostor za izogibanje napakam, za izboljšave – ne nazadnje in magari tudi kot orodja, vtičniki in merilci, za nove prodajne finte in programerske trike.

Dobro je nekako vsaj v osnovah razumeti številčnice in krivulje, ki jih v tovrstnih seštevkih in rezultatih puščamo za sabo.

Vsakič ko spim manj kot 5 ur, se prebujam tečna, vedno ko prepozno poravnam prispevke za s.p., me v nabiralniku čaka plava kuverta. Če objavim sliko v kopalkah, lahko skorajda z zagotovostjo ciljam na vsaj 1000 všečkov, če objavim 1000 znakov zapisa o iskrenosti, ni nujno, da bo koga sleklo v srce.

Dobro je poznati svoje okolje, svoje sogovornike.

Kaj pa recimo pripovedujejo številke o vas, o tistih, ki se smukate po drugih zavihkih naše skupne platforme, kjer se tudi jaz z vami srečujem nekajkrat mesečno?

Kdo je mlada profesionalka, dekle na začetku razcveta svoje ženskosti, punca, ki odlaga svoje najstništvo in hodi naproti vrhuncu svoje plodnosti. Plodnosti in razcvetu v profesionalnosti, v delu, v življenju, v svojih ljubeznih.

Kaj jo intigira, kaj ima čas in voljo prebrati, na katera vprašanja bi najraje našla odgovore in rešitev v nekaj klikih po svetovnem spletu? Kakšna je današnja gospodična?

Še vedno hrepeni po tem, da bi imelo njeno življenje smisel. Išče potrditev, da je na pravi poti, da jo Vesolje spremlja in da je vsaj katera od njenih odločitev že vnaprej zapisana – med zvezde.

Sprašuje se, katera so tista nebesna znamenja, ki ji bodo z neko organskostjo pomagala uspešno začrtati lastno usodo in prihodnost. In katera so tista znamenja, ki si jih v življenju ne sme namontirat, niti za cimre niti za sosede.

Želi si vsaj hitre potrditve, da se odloča prav in da ve, kaj dela. Želi si biti optimalno zadovoljna. In zadovoljena.

Zato še vedno prebira, kaj o njeni seksualnosti razkriva njen horoskop, in brska za namigi, ki bi ji pomagali imeti uspešno seksualno življenje.

Zaveda se in je zvedava. Raziskuje.

Kako v kaosu vsakdana v partnerstvu ohranjati sebe, negovati željo po strasti in imeti zdrav odnos do lastnega telesa? Kako se sprostiti in brezsramno govoriti o tem, kaj nam telesno manjka in o čem sanjarimo, kako brez zardevanja predlagati nov položaj, drugačen dotik? Kako se na podlagi zaupanja lotiti eksperimentiranja v ljubljenju, kako to svoje žensko, seksualnosti polno in plodno telo objeti brez zadržkov?

Tišina namreč z gotovostjo popivna še zadnje kapljice hrepenenja. Strast zagotovo poganja ljubezen.

Tu je zdaj, ta gospodična. Na križišču, prelomnici ali na ovinku, na točki v časovnici, kjer ji je zdaj že jasno, da se z leti človek spreminja. Tudi v partnerstvu. Da obstajajo mejniki in obdobja, ko se lahko uloviš v status quo, a se slej ko prej znajdeš drugačen pred njo, njim in sabo.

3, 4, 5 let – mirne vode, lagodnosti, naklonjenosti, sreče, prijateljevanja, rutine, strasti. Potem pa nekega dne skorajda na sveže, bam, lahko uzremo in vidimo. Predvsem v sebi. In zavestno sprejemamo spremembe.

Staramo se in se sprašujemo. Celo ne s kom bi najraje živela, ampak morda s kom, kje in kako – najlepše, najlažje.

In se zaljubljamo v tiste, ki nimajo potenciala, da bodo pravi kerlci in kerlke še postali, temveč v tiste, ki so to že, in takšne, ki jih ali pa nas bo najlagodneje za naše oko in srce – napadal zob časa.

Tiste, ki jim bo najbolj simpatično pasal nov celulitni obroček, siv las in prva korekcijska očalca za na blizu.

Reality check.

A vendar se ohranijo tudi sanjarjenja. Še vedno se kdaj na plan prištuli najstniška radovednost, ki klika po tračih, brska za prigodami na angleškem dvoru, z domačega kavča ali iz pisarne zjutraj spremlja rumene zgodbe novodobnih pepelk, kraljičen in princes.

Te princese so z vso svobodo novodobnega sveta, tehnologije, telesnih popravkov, izpostavljenosti, škandalov in viralcev pravzaprav resničnostne zvezde, javne osebnosti, zmagovalke resničnostnih šovov, lastnice prvih zvezdniških domačih pornohitičev.

One živijo ta finančno brezmejno zastavljena življenja, na dogodke letijo v privatnih letalih, pod roko nosijo torbice v vrednosti treh avtomobilov in imajo vedno negovano sijoče pocahontas lase.

Včasih se zdi, da je bilo vse skupaj bolj enostavno in čisto, predvsem pa, da smo si v odsotnosti interneta in vse komunikacijske tehnologije težje prodajali meglo. Zdi se, da so bile težje in bolj konkretno – v usta, ušesa in svet položene besede. Ni šlo biti na kar tako.

Yes, yes. Danes je vse bolj ko ne forma. Ona definira vrednost sporočila in njegovo možnost, da je sprejeto in slišano. Nekaj dobro premišljenih hashtagov, ki moj/tvoj zapis optimizirajo v pojavnosti in pod iskalnim ključem.

Ampak, ne, no. Kaj pa vsebina? Kam so besede pobegnile danes?

In se prebujajo tudi tisti in tiste. Ki si želijo biti ali pa res so vsaj za pikič bolj prisotni.
Ampak še en – ne, no.

Kar naenkrat so tudi vsi influencerji. Vsi imajo svojo vizijo združevanja, aktivacije, kaj dobrega narediti za družbo in svet.

In spet se zaletim v formo. Saj bolj ko ne za vsem tiči hajp sredjepraznega imidža. Kar naenkrat vsi lovijo trenutek svoje spletne pozornosti, Andy Warholl je s platna, videa in televizije prebegnil še v družbena omrežja.

Četica je youtuberjev, motivatorjev, kolumnistov, blogerjev, spletnih premišljevalcev. Vsi z dronom snemajo filmografske klipe, nihče pa skorajda ne zna več uporabljati rodilnika in pisati o tem, kaj človek lahko zna in zmore. Hitreje se zataknemo v alinejah, kaj vse človek ali  ženska rabi ali ne rabi biti. Marsikaj lahko, ničesar ji ni sicer treba. Predvsem te rabe rabljenja ne.

Super sicer za motivirajoče zapise in globoke insighte, ki jih prav tako z vsem zagonom vsi hitijo lepit na svoja spletna mesta in instapouste.

Sem za, za skorajda karkoli, kar družbo premika na bolje, vseeno pa je tudi pisanje bloga in zaznamovanje svoje osebnosti s produkti, idejami, reklamiranjem – odgovorno delo.

Splet prenese marsikaj, človek manj. Zato sem za kakovostno, premišljeno in odgovorno delo tudi na spletu, kjer sta rodilnik in slovnica recimo običajna in ne presežna, kjer je ravnanje drug z drugim prijazno in pozitivno, kjer ni nehujskaštva in gneva.

In to si, sodeč po statistikah branosti in klikov v preteklih dneh, misli tudi bralka Mična.

Ki jo zmakne zapis Rebeke Dremelj, ki spiše globlji tekst od njenega običajnega, prijaznega popevkarstva in tistim, ki jo spremljajo, skorajda s toskanimi črkami v glavo rukne: Ej, kako nepomembno življenje živimo na takšen način, kot ga živimo. Kako ne znamo izkoristiti vsake dane priložnosti za nekaj lepega, ampak se idiotsko zapletamo v nepomembnosti.

Yes, Rebeka. Malo refleksije, za vse punce, ženske, slovenske gospodične.

In to je to, za kar se je vredno postaviti v vrsto za analizo in o čemer bi rada, da bi pričale prihodnje številke. Ne o imidžu in klikih, temveč o razmislekih in gestah. Brezplačni pozornosti.

O mimobežnih radostih, prijaznostih in iskrenih komplimentih, ki vzamejo vsega skupaj tri sekunde, spremenijo pa dan ali večer.

Vse, kar namreč overall na koncu ostane za nami, je naš vibe, naš energy, naš spirit.

Zgodijo se nam nepremičnine, kariera, stanovanja, družine. Preglavice, preizkušnje, razočaranja, ljubezni, krivice, prevare, strasti. Izobrazba, veze, poznanstva. Še ta neenaka (ne)materialna izhodišča za biti tu.

Edina stvar, kjer smo si enaki in enakopravni, je v priložnosti, da v ta svet zapišemo svoj duh. Ne glede na to, kje in kako smo. Zato je največ, kar je, to, da postanemo Nekdo. V tej ne le newageovski, ampak realni zapuščini.

Poljub,

Ula

Foto: Črt Piksi, MUA: Tina Modlic @ Barvish, Outfit: Trgovina Omara, SIGN ATTIRE